j. - Zadnja sporočila

Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.

Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.

Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.

Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.

Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.

Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.

Več podrobnosti pa na Modrini neba.

Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.

Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).

Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na gore-ljudje).

V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.

Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).

Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!

OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.

Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na Modrini neba.

Pot, ki vodi po pobočjih med Rutarskim Vršičem in pod Vrhom nad Mužici, torej po pobočjih Rušja orografsko na levi strani Macesnovega grabna, sem imel že nekaj časa v mislih in mi je predstavljala poseben izziv. Tudi zaradi imena Zeleni pekel, ki ga navaja Tine Mihelič. Stvar je seveda zanimala tudi Profesorja, zato sva se odločila, da se stezici priključiva po ozkem jeziku grape, ki vodi desno od vstopa v Macesnov graben navzgor proti Siljevem robu. Grapica se je končala s previsno zaporo, ki sva jo obšla po desni in nato malo po prvi in nato še po drugi grapi na desno do višine približno 1470 m, ko sva naletela na komaj zaznavno stezico.

V smeri proti Slemenu se pot (gre seveda za PP) izogiba pregradam in grapam. Po ruševju, ki je čedalje gostejše vodi gori doli tudi po dvajset metrov in več. Pri tretji, lepi grapi vrezani v skalovje se začne "Zeleni pekel". Stezica in stečine večkrat izginejo, kakih dvesto metrov borbe z ruševjem naju je čakalo do naslednje četrte grape pod veliko zeleno glavo. Prišla sva malo previsoko, zato sva se morala spustiti, da sva v grapo sploh lahko vstopila. Nadaljevanje na nasprotni strani grape je izgledalo kot stečina, ki se je občasno izgubila, a sva nekako ohranila smer. Brez večjih zapletov sva obšla naslednjih dvesto metrov in se skobacala v Veliko belo grapo, potem ko sva nekaj časa parazitirala na ruševnatih vejah ob izpostavljenem robu grape. Samo medklic: po zaraščenem ruševju, kjer potka pa v glavnem izgineva, stečine pa so komaj zaznavne se ne premikaš prav hitro. Kakšno uro sva rabila za prvih dvesto metrov in ravno toliko za naslednjih.

Od tu dalje naj ne bi bilo več problemov z orientacijo in ruševjem, sva mislila takrat.

Grapa ima skok, ki ga obideš po obraščenem svetu na levi, pa sva se odločila, da po tem svetu tudi nadaljujeva. Kasneje sva ocenila, da bi bilo morda bolje, da bi hodila bolj ob robu grape ali po njej. Pa nič za to, pod steno na vrhu sva se obrnila levo in nadaljevala čez naslednjo in potem v še eno (sedmo) grapo. Ta je imela zahteven in krušljiv skrotast izstop, kakih 15 metrov visok, s katerega je kamenje letelo v prepadno grapo spodaj in nama je spet pobral nekaj časa. Stezica pa je v nadaljevanju postala bolj vidna, naslednji dve grapi sta bili prehodni brez večjih težav. Pred seboj sva zagledala stolp z dvema obraščenima vršičema, na katerega vodijo strme trave. Ni bilo prehudo, le nekaj metrski prehod na drugi strani je bil krušljiv in malo izpostavljen.

Udobna stezička je peljala do naslednje grape, kjer se je končala. Pika. Zemljevid pravi, da je potrebno prečiti to in naslednjo grapo nekako poševno v levo navzgor proti grebenu pod Vrhom nad Mužici. Ampak tam se nama ni šlo. Krušljivo, strmo, nevarno, pa vsaka od obeh grap je imela skok na koncu, kjer se zgodba lahko nepredvidljivo konča. Nižje doli je zelen travnat jezik obljubljal prehod na rob. Toda, kako do njega?

Profesor je šel malo naprej gori po prvi grapi pogledat, jaz sem praktično razglabljal kar na koncu poti. Kar nekaj časa sva modrovala, seveda vsak na svojem bregu grape. Klic na 112? Grozno!

Travnat jezik je vabil, ampak bil je kakšnih petdeset metrov nižje, pa še zemljevid je kazal gor... Končno se nama je le posvetilo. Profesor z drugega brega grape je precej nižje doli ob dveh macesnovih drevescih opazil droben prehod, kjer bi bilo možno priti iz prve v drugo grapo. V prvi grapi je bil šoder iz malo debelejših kamnov. Po njem se je pazljivo spustil navzdol do drevesc. Pesek je kljub strmini zdržal in se ni splazil čez skok. Prečenje v sosedno grapo je bilo znosno. Sledil sem mu, zdržalo je tudi mene.

Pri drugi grapi sva uporabila isto tehniko. Tik pred skokom sva zavila desno na skrotast teren, ki naju je varno pripeljal do travnatega jezika, na vrhu katerega sva pričakovala lažji svet in kmalu tudi stezico, ki pelje iz Črlovca. Trave so bile zelo strme, a je kar šlo. V nekaj minutah sva bila na robu.

Morda namig, če bo kdo še tam hodil: preveriti bi bilo treba, če je možen prehod levo pod stolpom z dvema obraščenima vršičema in ne čezenj. Ob pogledu nazaj sva tam zaslutila direkten dostop do travnatega jezika, po katerem bi se morda dalo lahko izogniti skrotastima grapama.

Na grebenu naju je pričakal krasen razgled na levo proti Rutarskem Vršiču in desno proti Triglavu, le naravnost ni bil prav nič lep. Nekaj desetim metrom izpostavljenega grebenčka je sledila skalnata podrtija nedoločljivih težav, ki je pritiskala na dušo. Krepko sva zajela sapo in se je lotila. Tehnično ni bilo prav težko, a oprimki in stopi so leteli v globino kot za stavo. Napake v takšnem svetu niso dovoljene, zato je šlo počasi. Na koncu je sledilo še izpostavljeno prečenje v levo, a na veliko veselje dveh že rahlo znucanih parazitnih osebkov so krušljivo skalo zamenjale čvrste rušnate veje. Še korak ali dva, pa sva bila v rušnatem pasu. Res sva si oddahnila.

Pa ne za dolgo. Tinetov izraz "Zeleni pekel" je najbrž bil namenjen zgolj spodnjemu delu poti, a sva dejansko šele na tem obraslem grebenu začutila njegovo polno težo. Ne sicer preveč visoko ruševje (kakšen meter in pol je imelo) je bilo gosto prepleteno v vse smeri. Na zemljevidu vrisana pot vodi po grebenu, torej točno tam, kjer sva bila. Pa ni bilo o njej ne duha, ne sluha, tudi nekaj metrov v desno ne, levo je pa tako ali tako prepad. Nikjer stečine, odrezane vejice, manjše udorine od hoje živali ali ljudi. Pot, če je sploh kdaj bila, je izginila, kot pokopana za zmeraj.

Spet sva porabila kakšno uro ali več, tokrat le za sedemdeset ali osemdeset metrov intenzivnega pretepanja in davljenja. Končno se je z desne prikazala porezana, a slabo uhojena lovska pot iz Črlovca. Pa spet izginila. Da bi bila mera polna, se je za vrh, za katerega sva si obetala, da je Sleme, izkazalo, da je le predvrh. K sreči so proti njegovem vrhu v smeri nadaljevanja poti vodile nekakšne kamnite stopničke v dobri skali, ki so omogočale pravo uživaško poplezavanje. Hitro sva bila na vrhu. Priznam, kar malo v strahu, če ni proti Slemenu slučajno spet kakšna krušjiva škrbina ali kaj podobnega. Pa je ni bilo. Sijajen prehod tik ob grebenčku z odlično belo skalo naju je pripeljal na Sleme.

Uhhh!

Bila sva pozna, zato nisva šla v dolino čez Cijanico in Smrajko, kot sva sprva nameravala, ampak po dooolgi poti v Mojstrano. Ta sestop mi je od celega dneva izpil največ energije. Kako sva iz Mojstrane prišla do avtomobila, ki sva ga pustila na parkirišču v Podkužah, je pa posebna zgodba. Jo bom povedal ob kakšnem dolgem zimskem večeru ob kozarcu piva. Mogoče tudi še kakšno drugo dogodivščino iz potepanja po Zelenem peklu. Recimo o tem, kako se mi je doma iz obleke streslo cel kup macesnovih iglic, v brezrokavniku pa sem našel storžek, ki mi ga je ruševje položilo v žep. Morda za srečo. Ali pa bom samo molčal.

Kakšna slikca več je na Modrini neba.

P.S.: Nekaj slikic je prispeval Profesor. Hvala!

Tone, tehnologija potrjuje tvojo ugotovitev.

Z veseljem prebral. Čestitke za dooolgo in lepo zgodbo!

Imenitno! Tako pot, kot slike. Čestitke!

Ja, Marjan, bo kar držalo. Čeprav se mi zdi, da bo ob vsesplošnem trendu bedarij tudi osuplost počasi zamrla. Na žalost!

Tone, tole je pa kar epopeja v dobrem starem slogu. Lepo! Čestitke!

Tudi sam sem testiral kartico. Od Stahovice do Domžal me je pripeljal prijatelj. Do Rudnika (Lj.) pa s kartico. Skupaj od Stahovice: 3h 15m. Neuporabno za karkoli resnega v gorah!

O pokojnem pilotu:
https://www.24ur.com/novice/tujina/v-nesreci-na-veliki-planini-umrl-ustanovitelj-strani-the-pirate-bay.html

Parkiranje in vožnja s kolesom: pripravlja se posodobljen zakon o ohranjanju narave.

400 evrov kazni (prej 100 evrov) je po novem predpisane za posameznika, ki se "vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti ali po poteh, ki niso utrjene."

Od 800 do 1.200 evrov je predvidena zagrožena kazen za vsakogar, ki "vozi, ustavi ali parkira vozilo na motorni pogon v naravnem okolju in vozilo ne stoji ali ni parkirano v petmetrskem pasu izven vozišča."

Že na nadmorski višini 1.000 metrov se kršitelju obvezno odvzame vozilo, s katerim je bil zaloten pri zgoraj omenjenem prekršku. Vozilo se preda sodišču.

Enako strogo se obravnava kršitev z vozilom, ki nastane na zavarovanem območju ali na območju Natura 2000.

In še več drugih podrobnosti tukaj.

Ahh, ena prijazna zgodba, že kar malo pomladanska...

Adijo javno dostopni gozdovi... samo proti plačilu

Res lepa tura in slike!!!
Samo prijazna opomba: slika šest je le malo preveč nagnjena, pa najbrž ne namerno.

Bravo, Gamsek1!

Jasno nebo, sonce in čist zrak, pa nova optika v rokah so naredili svoje.

Hvala lepa obema!

Danes (ponedeljek, 3.1.2025) iz Planine Jezerca in čez Planino Koren na Kompotelo, potem pa še na Vrh Korena in nazaj.

Na parkirišču in na Kriški planini je bila zoprna megla, pravzaprav nizka oblačnost, ki se je razkadila malo pod Planino Koren. Zgoraj pa kristalno čisto nebo, prešerno sonce in božanski razgledi na bahave in estetsko zasnežene imenitneže Kamniških Alp.

Pot je bila prav nobel shojena! Upam, da bo tako vsaj še nekaj dni, če bi koga prijelo, da obišče te kraje. Za gor ravno prav trda, da je čevelj dobro grabil, za dol pa tudi ravno prav mehka, da niso bolela kolena. In nič se ni prediralo! Posledično so dereze in cepin ostale v nahrbtniku. Sem se pa le nekaj metrov pod vrhom Kompotele malo zamislil, ko sem ugotovil, da se pod kakih pet centimetrov svežega snega skriva zoprna drseča podlaga. Pa bilo prav grozno. Snega je na Kompoteli do vrha vpisne skrinjice, na Vrhu Korena pa prekriva samo noge isto namenske škatle. Vse skupaj je kakšnih pet suhega novega na približno trideset podlage. Ja, celo dve smučini sem opazil na severnih pobočjih Košutne, pa tudi na Kompoteli in še eno z Vrha Korena.

Od parkirišča do vrhov in nazaj nisem srečal žive duše. Le nekaj kavk nad Vrhom Korena (na Kompoteli jih za čuda ni bilo). Prav en lep, ukraden dan je bil to!