Velika planina

Včeraj še eno potepanje po Veliki planini, ki mi že kar sumljivo prihaja v navado. Avto smo pustili na Rakovi ravni, potem pa nekaj časa po cesti za Ušivec in kmalu ostro levo proti Gojški planini. Pri odcepu za Domžalski dom sem ugledal zadnjo živo dušo, potem pa do konca poti nobenega. Na vrhu Bukovca nas je ujel močan piš vetra, a se je hitro umiril. Spust navzdol je bil lenoben, v Tihi dolini smo za hipec postali ob razpadajoči žičniški kolibi. Nato smo jo ucvrli gor proti Mali griči, kjer je bila prav za nas pripravljena manjša, a imenitna in skoraj nedotaknjena zaloga pršiča. Kar dvakrat ali trikrat smo jo prav z veseljem použili. Parkirišče Mačkin kot je nekaj minut stran za vogalom ali dvema, cesta od tam dalje proti Ušivcu in naprej je zvožena a ne splužena. Sprva gre malo gori doli, od Ušivca dalje pa samo še navzdol. Udobno, a nič posebnega.

Mraz smo ocenili na približno -8 ali -9 stopinj, po kontah je bilo hladneje. Snega na poti je naneslo okrog 10 ali 15 cm, ponekod še več ali manj, kot ga je pač oblikoval veter. A vseeno dovolj za brezskrbno pohajanje s turnimi smučmi. Meni se je zdelo celo nekako prvinsko, praizvirno, smuči so nekoč najbrž res rabili več ali manj za potovanja. Pa še Kamniške Alpe smo si ogledali iz zornega kota, ki sem ga do sedaj videl bolj poredko. Naj o tem kaj več povejo slike.

Od Zelenega roba se je od daleč slišalo drdranje motornih sani, tudi na cesti proti Ušivcu nam je prišel naproti en ropotajoč voznik, a je pred nami obrnil in nas zapustil v oblaku smrdečih izpušnih plinov.

Dnevna parkirnina nad Podvolovljekom je 12€, letna karta stane 40€, cesta je splužena. Na drugi strani pod žičnico je parkiranje brezplačno.

Ha, Jure; Če je tebi Vel'ka prišla že v navado, je meni že zlezla pod kožo. Odličen poligon za gibanje v naravi, zanesljiv Črnuški dom za vmesno pavzo, stroški minimalni, nevarnosti nobene.
Štartam ob istem času kot v četrtek, malo manj mraza, zato si maske ne nadenem, si pa nad Primožem verižice, saj je s tem hoja veliko lažja in hitrejša. Spremljalo me je celo sonce, ki pa seveda ni imelo nobene moči. Del klopi ob radiatorju v Črnuškem sem si že kar malo prisvojil , po ustaljenem ritualu zapustim toplo sobo v pol urce. Nadaljujem z verižicami, čeprav med prečenjem Planine niso nujno potrebne, razen pri sestopu z Gradišča, kjer je že hud led. Pohodnikov srečal manj, kot je prstov na eni roki, nihalka in avtobus sta se držala urnika.
Še perfekten kapučinček pri Teranu in zaključen je še en super dan.