V izogib strahu pred lovljenjem nihalke startam kmalu po osmi. V gojzarjih sem izgledal malce neroden, so mi pa pozneje hudo prav prišli. Do Mickine bajte kot v sredo, led pred njo se še ni stopil, na Pirčevem vrhu že blizu 10cm snega. Vidi se, da je višje močno snežilo, saj je v stotih višincih odeja kar za 30cm debelejša. V Domžalcu se oglasim na čaju, ker nisem vedel, kakšne so razmere višje, se kar hitro poslovim od mladega dekleta. No, realnost je bila hitro tu. Sledov nobenih, megla tako gosta, da nisem videl kam stopam, do Gradišča se sneg odebeli na 60cm. Na Zelenem robu je družba imela pivsko veselico, malo si pogrejem prste in se spustim proti Šimnovcu. Megla je v momentu izginila, po ratrakirani progi, ki jo bodo jutri odprli za smučarje sestopim do Šimnovca, kjer se zaradi odjuge sneg že predira in se dela čofta. Žal se moram ponavljat - sam sem bil v bajti, nihalki in avtobusu.
