Za praznični dan, ki ga je moja generacija praznovala v polni meri, se odločim za obisk meni tako ljubega hriba. Ker so vremenarji grozili že z zgodnjo dopoldansko meglico, štartam od žičnice že ob šestih, kljub temu so tam že štirje avti. Temperatura idealna, steza suha, na sedlu, kjer zamenjam majici začuda nič ne piha. Sem jo pa brez daljšega postanka popihal gor ker vem, da je hoja po trdem snegu desetkrat lažja, kot v predirajočem. Začne se malo nad odcepom za Kočno, sneg fantastičen, kot v dobri, pravi zimi. Skale pokrite, brez vijuganja in ustavljanja lepo po konicah derez. Vendar lejga, šmenta! Tam kjer bi moralo biti po mojem mnenju najtrše, je trda skorja popuščala in zadnjih dvesto višincev ni bilo nič kaj užitnih
Na vrhu sta se že izmenjevala sonce in meglice, sendvič je ostal v ruzaku in ga zaužijem šele na suhih skalah, tik pod streho, kjer je bilo sonca več. Mimo gredo tudi že prvi pohodniki, ki sem jih zapustil na sedlu. Koča je bila začasno odprta, nad njo so nameščali sončne celice, ki so jih jeseni odstranili. Na sončni klopci malo zaležim, saj ne bi bil rad doma že pred kosilom.
Dol počasi, saj me ob sestopih koleno vedno znova opozarja, da ne zmore več.
Začuda je dom v Kamniški Bistrici spet odprt in se točen pir ravno prav peni...