Grušnica nad Tolminskimi Ravnami

Na Grušnico grem iz Tolminskih Raven, na vrhu se je že po pobočju Migovca videlo, kako se meglice dvigajo, spuscajo, kar nakazuje na bližanje nevihte. Napoved je bila da tu ne bo neviht, tud vprašal enga vremenarja, Kmalu je začelo proti Krnu grmet in postalo je vedno bolj temno, sestopim na planino in se zatečem pod streho. Grmelo je, ker je vse tiho se kar ustrašiš ko "poč" nekaj dežja, ena tujka je prišla na planino, vzela skrit ključ in se zatekla v boljši objekt kjer je še kuhinja. Ko se je umirilo hitro sestopim, a me je v gozdu nižje že dobil dež, dežnik mi kaj dosti ni pomagal. Tik pred Tolm.Ravnam se razbesni neurje a sem že skoraj pri avtu, voda povsod teče, ta cesta čez travnik 15 cm vode. V avtu nekaj časa počakam strele so švigale ko, cesta je bila kot reka max. hitrost brisalcev komaj se je še videlo. A cesto poznam, v Tolminu pa suho. Potem je tud tam začelo deževat. Ker že zgodaj nazaj v dolino grem z avtom čez Oblakov vrh in poskusit na Vrhovec, a le 5 minut hoje z dežnikom tud tam začne deževat in grmet. Grem nazaj in z avtom proti Ski Cerkno in tud tam deževal in grmel.

Tista tujka je po vsej verjetnosti bila ena izmed angleških jamarjev, ki vsako leto ob tem času raziskujejo na Migovcu in jim tolminski jamarji velikodušno "posodijo" kočo. Škoda, da ni bilo zraven nobenega tolminskega jamarja, bi ti z veseljem ponudil boljše zatočišče in čaj.

Niso samo angležarji, so tudi od drugje, vsaj zadnjič so bli. Srednjo kočo koristijo jamarji odesna je zavetje v slučaju neviht, kaj je v levi pa ne vem.