Prehodavci - Morbegna

S Prehodavcev po poti Mire Marko Debelakove oz. po Kanjavčevih policah do Doliča, potem pa po poti, ki vodi na Triglav, kjer se pod zahodnimi triglavskimi podi v levo odcepi mulatiera, ki pripelje do Morbegne. Ta del poti sicer ni markiran, zgrešiti pa se tudi ne da. No sedaj je na poti po Kanjavčevih policah še nekaj snežišč, tako, da je težko prehodno.

Pred nekaj meseci sem na tem forumu na seznamu gora naletela na Morbegno. Fotografije mogočne trdnjave so me tako prevzele, da mi niso dale miru. Ob prebiranju člankov o tej mogočni trdnjavi in vseh debatah na to temo, sem Morbegno uvrstila na sam vrh planinskih želja.
Sprva sem načrtovala vzpon iz Zadnjice (ali preko Prehodavcev čez Hribarice na Dolič, ali pa direktno iz Zadnjice na Dolič), pa se je poletje v pričakovanju dveh idealnih dni izteklo in s tem tudi javni prevoz do Trente. Tako sem se na prvi jesenski dan odločila za dostop z Bohinjske strani. S planine Blato po dolini Za Kopico do sedla Vrata, nato pa čez Hribarice, Kanjavec in čez sedlo Hribarice na Dolič.
Prekrasnemu sončnemu dnevu je sledila kristalno jasna noč. Morje žarečih zvezd in še lepo debela luna so vse ožarile s fluorescentno svetlobo, ki je bila tako močna, da 90 luxov iz svetilke sploh ni prišlo do izraza. Z lahkoto bi nadaljevala s hojo, če bi le poznala pot.

Tako sem s hojo pričela po sončnem vzhodu, ko je sonce že ožarilo vrh Kanjavca. Od koče na Doliču sem se po udobni muletjeri povzpela v smeri Triglava, vse do razpotja tik pod Triglavom, kjer se priključi pot s Plemenic. Do vrha Triglava me je ločila le še 1 ura hoje in plezanja, a sem nadaljevala v smeri Plemenic. Po nekaj korakih sem zavila levo, na lepo vidno pot, ki se blago prečno vzpenja pod Glavo v Zaplanji. V nekaj minutah sem prispela do Morbegne, od katere ni ostalo skoraj več nič. Niti ruševin ni, saj jih očitno Lojz sproti čisti. Tramovi so bili lično zloženi, nekaj kamnov pa v kupih. Žal Lojza ni bilo v bivaku, da bi mi povedala kako je s tem, tako da so to le moja opažanja.
Vzela sem si dobro uro za uživanje v samoti in občudovanje razgledov, ki se ponujajo z vrha Glave v Zaplanji, ki je le nekaj korakov nad bunkerjem, v katerem si je Lojz uredil bivak, in s sosednjega vrha, ki je na zahodni strani platoja, kjer je nekoč stala trdnjava.
Prešinilo me je, da je Lojz najbogatejši Slovenec, saj živi na najprestižnejši lokaciji, ki ji v celi naši deželici ni para. Ko bi le lahko tudi ostali navadni smrtniki kdaj prenočili v tem koščku raja.

V dolino sem se odpravila po muletjeri, ki se od Morbegne vije v smeri Doliča in se Pod Planjo priključila na pot, ki pripelje z Doliča. S sedla Dolič sem nadaljevala s spustom po Velski Dolini. Sprva kamniti svet se polagoma omehča s travo in macesni. Na koncu doline se označena pot vzpne levo proti Vodnikovemu domu, jaz pa sem zavila desno (oznaka sirarna) in nadaljevala po neoznačeni poti do Velega Polja (na karti je pot sicer vrisana kot označena). Nad sirarno sem zopet naletela na planinske oznake in nadaljevala čez Malo polje do presihajočega jezera. Pri jezeru gre označena pot naravnost in se prične vzpenjati Pod Mišelj vrhom, sama pa sem zavila levo po neoznačeni dobro vidni in uhojeni poti (ki je na karti sicer tudi vrisana kot označena). Pot, ki se blago vzpenja in spušča med smrekami in macesni, se kasneje priključi na markirano pot, ki vodi iz doline Voje k Vodnikovemu domu. Sledil je neskončen spust do planine Sp. Grintovica in naprej do Slapa Mostnice. Gornji del poti je precej strm, kamnit, blaten in spolzek. V nadaljevanju skozi gozd se podlaga le zmehča , pot pa za spoznanje izgubi na strmini. Od okrepčevalnice pri Slapu Mostnice nadaljevanje po lepi a dolgi dolini Voje in nato mimo korit Mostnice do Stare Fužine in še naprej do Ribčevega Lazu. Potem pa na avtobus, vlak in domov.
Še časovnica: Dolič - Morbegna 1,5 ure. Morbegna - Velo polje 3 ure. Velo polje - Slap Mostnice 2 uri 45 min (z dvema krajšima postankoma). Slap Mostnice – St. Fužina 1 ura 10 min kar hitre hoje. Stara Fužina – Ribčev Laz 20 min. Skupaj 8,5 ur hoje, s postanki 9 ur 40 min. Sicer pa v hoji nisem med najbolj hitrimi, v dolino pa grem sploh počasi.

Prilagam nekaj fotografij z telefona, ki pa kljub varčevanju z baterijo ni zdržal do konca poti.

SuzanaM;čeprav slikanje z mobitelom, lepo uspele slike in pa zelo slikovit opis,kar pošteno dolge poti!Z veseljem bom prebral še kakšna tvoja doživetja s planinskih poti..Pa varen korak še naprej

@Suzana; hvala za krasen potopis v sliki in besedi ter z navedbo časa posameznih tur - še kako mi bo prav prišel; pa seveda čestitke, tole je kar zalogaj; lp

p.s. imaš zasebno sporočilo

Hvala obema. Mogoče še ena opomba: če bi imela na planini Blato avto, bi na Malem polju nadaljevala čez planino Krstenica. Po priporočilu planinke, ki sem jo srečala pod sedlom Dolič, je pot prelepa in vredna obiska.
Ker omenjena pot vključuje še dodatne višinske metre, saj se je potrebno povzpeti čez Jezerski preval, in glede na slabo označenost poti, se za to varijanto nisem odločila. Vsaj na karti je zgledala pot čez Voje krajša. In ker sem bila vezana na javni prevoz, kaj veliko maneverskega prostora tudi nisem imela za morebitno tavanje in iskanje prave poti.

Planinka, ki sem jo srečala pod sedlom Dolič, je bila tudi zadnja oseba, ki sem jo videla na vsej poti vse do okrepčevalnice pri slapu Mostnice. In tudi sama je rekla, da po poti s Krstenice ni srečala nikogar. Tako da se ni s kom posvetovati, če zaideš. Ampak baje ni kaj zgrešiti. Razpotja pa bi le lahko bila označena, še posebej, ker so poti na karti vrisane kot označene.

V novem PV je zanimivo branje o koči Capanna Morbegno in sosednji kasarni Caserma Vittorio Emanuele. Človeka fascinira, kaj so bili sposobni narediti Italijani pred 2.SV, žalostno pa, kaj smo s tem objektom naredili mi.

Ja res, lahko bi bil Kugijev dom pod Triglavom ponos naših planinskih koč.

Žal tudi zasluge Žaklja.
Mislim, da bi bila ohranjena Morbegna s stališča zgodovinske dediščine, kot tudi objekt v naravi, ki bi lahko predstavljal muzej v malem za turiste, bolj privlačen, za razliko od očuvanega bližnjega bunkerja.

Upam, da ste dobro prebrali PV št. 10/2014 in temo meseca: Resnica o Morbegni. Zlasti članka Grega Žorža: Sedemdeste let smo jo napačno imenovali in Dušana Škodiča: Naš odnos do dediščine. Torej ne Morbegna, temveč Vojašnica Vittoria Emanuela III. pod Triglavom.

to, kar se je dovolilo,da je uničil (tudi) Žakelj, je nepredstavljivo.

če greš ta hip rušiti tromostovje, bodo pristojni organi najverjetneje drugače odreagirali. na zahodni triglavski planoti je pa očitno brezpravno stanje.

Zek, ali Žakelj, ali narava, je konec koncev čisto vseeno le da ima Lojz še malo veselja zraven. Glede dejstva kakršen odnos ima država do teh stvari je pač konec tak ali drugačen neizbežen in rezultat bo vsakem primeru isti le časovno po naravni poti traja dlje. Žal !

Nič ni vseeno in tudi ta Lojz nima pravice do take vrste veselja. Če je poseben, še ne pomeni, da mu je kar vse dovoljeno.

Letos sem bil prvič na ZTP, seveda pričakoval tudi pogled na Morbegno in si jo želel tudi malo ogledati. No, potem na licu mesta smo se pa še z nekaj drugimi hribolazci spraševali, ali nas daje skupinska fatamorgana ali kaj takega. Nismo mogli verjeti, da je tisti premaknjenec tako temeljito opravil.

Katastrofa. Predvsem mi sami, ker nam je očitno za vse vseeno in seveda pristojni, ki v zatiskanju oči nikoli niso za nič pristojni. Še predobro nam gre!

Za vas ne vem, ampak meni je totalno zgrešeno da bi bil objekt italijanske (takrat okupatorske) vojske kulturno-narodni spomenik pod slovenskim očakom.

Plus če bi imeli vseeno poleg Triglavskega doma na Kredarici, Planike in Staničevega doma še en dom okrog Triglava.. Še te tri so preveč (dovolj bi bila ena), s četrto bi po mojem podpisali ekološko obsodbo Triglava, kot da ni narava tam naokrog že tako preobremenjena s trumami "turistov".

Če bi pa morali tehtati med Kredarico ali Morbegno.. Meni je Jakob Aljaž še vedno precej ljubši (sploh kar je naredil za Slovence) od italijanske vojske.

žiga iz tebe govori neznanje. kje pa je govora o kulturno narodnem spomeniku, kje si te besede pobral?
poleg vsega pa, današnja kredarica nima več nobene zveze z aljažem razen imena in lokacije. staničeva koča in planika pa sta bili prvotno nemški, torej od najhujših aljaževih nasprotnikov in ponemčevalcev naših gora.
kaj meniš, zakaj ju naši predniki vseeno niso kar podrli?

Morbegna je primer našega - Slovenskega - primitivizma in barbarstva. Tega kar je napravil Žakelj z Morbegno, ne bi napravili niti Huni niti Vandali. Zanimivo, da ima še vedno precej zagovornikov. Hvala Bogu, da nimamo Dubrovnika ali Benetk, ker bi bila že zdavnaj uničena.

@zippo

Podrli ju niso (da rečemo brez dlake na jeziku), ker ne ležita višje od Kredarice. S tem, da smo slovenci postavili najvišje ležečo planinsko postojanko, smo na simboličen način pokazali prevlado v naših gorah in čigave so. Da pa kredarica nima dovolj veze z Aljažem? Ti to resno? V tem se pa res ne strinjam.

Viharnik in jesen sta govorila nekaj o dediščini. Vem da ni isto kot kulturni spomenik, se mi pa (kot laiku) zdi da paše v isto kategorijo. Res je, da nimam na tem področju poglobljenega znanja. Vem pa da Morbegna nima veze s slovenstvom.

Primerjat Dubrovnik ali Benetke z Morbegno... Človek božji, daj pejt si zmert vročino no. Morbegna je bila vojaška postojanka, namenjena nadzoru meje na slovenskem ozemlju, ki ga je okupirala italijanska vojska. Pika.

Ničkoliko je gradov v Sloveniji, ki so bili v svojih časih namenjeni tujcem, vladarjem, ki so zatirali slovenske tlačane, pa jih zato še ne rušimo. Celo obnavljamo jih, skoraj vsi pa so zanimiva turistična/popotna točka.
Morbegna bi bila lahko tudi simbol slovenskega upora. Konec koncev smo Italijane pregnali.

Je res.

Ampak je Morbegno vseeno treba razumeti v kontekstu polpretekle (ne povsem pozabljene) zgodovine, ki pri marsikomu še vzbuja določena čustva.

Zadeve niso črno-bele, čeprav bi bilo vsem lažje da so.

kam pa pridemo, če se bo vsak po svoje odločal, kaj mu je/ni všeč, kaj mu predstavlja/ne predstavlja zgodovinsko ali kulturno dediščino? dejstvo je, da je Žakelj naredil nesprejemljivo potezo in vsaka normalna država, bi ga morala sankcionirati oziroma njegovo dejanje preprečiti.če ne drugega pa zato, da se prepreči nove Žaklje.

ustrezni organi so bili obveščeni o dogajanju že pred leti, pa so si samo podajali odgovornost.tudi njih je potrebno ostro sankcionirati, zaradi neopravljenega dela.

kdor v Žakljevem ravnanju vidi pridih neke gorske romantike, naj si predstavlja, da se za tak tip romantike odloči 10, 100 ali pa naprimer 1000 ljudi. eni bodo rušili objekte, drugi zidali nove, tretji bodo vzpostavili prvotno stanje pri kakšni mulatjeri, katere obstoj (in italijanski izvor) jih muči, četrti bodo malo po svoje zamarkirali kakšno pot, napeli kakšno jeklenico...