dprapr - Zadnja sporočila

V torek sva zavila na te travnate vršace, do 2100m bogate z borovnicami in spodaj v gozdu tudi z gobami.
Parkirala sva na brezplačnem parkirišču pod Bärntalalmom. Do tega parkirišča se pripeljemo po ozki makadamski cesti, ki se z glavne ceste odcepi pred Sankt Johann am Tauernom.
S parkirišča se na križišču usmerimo desno čez most in po cesti nadaljujemo kar nekaj ovinkov do odcepa za potokom. Ko pridemo iz gozda, so pred nami travniki polni borovnic, ki nas spremljajo vse do sedla Gaaler Törl (2081m). Od tam sva se v levo najprej povzpela na Hochleitenspitze in naprej po grebenu na razdrapani Gamskögel. Občutek na vršnem grebenu ni najboljši. Klada pri kladi, vse skupaj pa kot, da vse visi nad prepadom. Nič mi ni bilo všeč to severno ostenje, v katerem verjetno plezajo zimske smeri po strmih grapah. Sem na vrhu ene opazil sidrišče.
Z vrha sva se potem vrnila do sedla in od tam na desno na Amachkogel. Seveda sem na sedlu dopolnil zaloge borovnic v trebuščku.
Z Amachkogla naju je zamikal še naslednji vrh Lärchkogel, na katerega pa s te smeri ni markirano. Ker se nama na pogled greben ni zdel zahteven, sva se odpravila še nanj. Najprej spust cca 200m po večinoma skalnatem grebenu in potem vzpon po bolj travnatem grebenu na vrh. Od tam sva se še potem spustila naprej, že po markiranem grebenu, do izravnave, od tam pa desno navzdol po strmem, zaraščenem pobočju do gozda in po njem do poti, po kateri sva se zjutraj vzpenjala. Krog sva zaključila v 7,5 h. Cca 1400 višincev.
Ti vrhovi so zanimivi zaradi odmaknjenosti, samote, čeprav sva srečala nekaj hribovcev, pa tudi zaradi obilja narave in razgleda z vrhov. Predvsem je lep pogled na vršace pogorja Gesause.

V četrtek sva se odpravila v Totes Gebirge, na drugi najvišji vrh skupine. Malo čez sedmo sva začela s parkirišča pri kampu v bližini Hinterstoderja.
Po dolini je še kar nekaj makadama, preden se začne potka dvigovati, mimo slapa Klinser, pod tovorno žičnico, do Prielschutzhausa (1420m). Do vrha je iz doline krepkih 1800m višincev. Po kavi pri koči sva nadaljevala v levo proti Spitzmauerju. V krnici pod vrhom sva zavila po bližnjici, po ferati Stodertal, na greben, in potem še cca 200m do vrha. Vzpon je trajal 5,5h. Vrh je res impozanten, vreden obiska. Že v dolini se kaže kot mogočni vrh in daje videz nepristopnosti, čeprav je tehnično dokaj lahko dostopen.Fizično pač ne.
Sestopila sva preko sedla Maisenbergsattel in naokoli hriba nazaj v krnico in navzdol do koče (cca 2,5h), kjer sva imela rezervirano prenočišče.

Ne vem, kaj bi tam počel s cepinom. Morda pozno jeseni, ko pomrzne trava in prst.
Lepa tura!

Čestitke obema.

Tone, kaj si kupil telefon za penzioniste, da so tako velike slike?

To je res krasen greben. Lepo.

Tu pa se je že nabrala pajčevina, pa tako lepi hribi so tam.
Po Spitzmauerju v četrtek, sva se v petek odpravila še na najvišjega v Totes Gebirge. Po običajni poti, ker je Vinko dejal, da ni o…a.
Ob sončnem vzhodu, lepo ležerno, po prenočevanju v koči Prielschutzhaus. Že leta nisem prenočil v kakšni koči, pa moram reči, da so me prijetno presenetili.
Po 3 urcah sva prispela na vrh z gromozanskim križem in dobrim razgledom na vse strani. Počasi bo zmanjkalo zanimivih hribov v teh koncih. Ob povratku sva se mimogrede še povzpela na lahek, brezpotni vrh, Brotfall (2380m).
Sestop je bil globok, vsega skupaj je naneslo čez 2000m do avta v dolini. Pred parkiriščem pri kampu sva zavila še levo do jezera Schiederweiher, ki je turistično obiskano. Predvsem zaradi lepega pogleda na zatrep doline, kjer se bohotita Spitzmauer in Großer Priel. Posledično je tudi parkirišče malce dražje, 9 evrov dnevno ali 18 evrov tedensko.

Po kakšnih pravilih? PZS, zavarovalnice,…?

Skratka, vse pod kontrolo.
Kje so zdaj tisti, ki so se bali covid aplikacije?

Na moji razglednici se je vaša ovčka levo vključila v čredo, če vas to ne moti, jo lahko dobite. Mislim pa, da je slikana prav takrat. Lp

“Sestrične in bratranci” s Štajerske…

Morda je problem v lastništvu? Na eni strani občina, na drugi CAI. Sicer pa tudi Italijanom kaj propade. Se tudi opuščajo žičnice.

Gobarji, kje ste? A ste nehali nabirat gobe oziroma še sploh niste začeli letos? Baje tisti, ki objavljajo na FB, zavajajo, ker naj ne bi bilo gob.

Zakaj pa ne bi nadaljevala? Saj samo komentiramo glede postopka objav.
Tudi jaz jih z veseljem preberem, kot tudi od drugih, ki se trudijo, da ta forum obstane. Drugače se bo vse preselilo na FB.

Za prispevek s tekstom in fotkami, ne vem, kaj bi še potreboval razen telefona. Fotke pa itak objava na tem forumu poslabša, tako, da ni tako pomembno, kakšne kvalitete so.

V današnji dobi telefonov, kjer je vse v enem, pa res ni problem narediti objavo v zelo kratkem času.
Je pa res, da si večina niti za to ne vzame časa. Eni dajejo gor samo uganke in komentirajo. Pričakujejo pa dobre opise, seveda s tekstom pod slikami, kljub temu, da sami ne prispevajo ničesar.
Glede te ture, je res dolga. Ko sem jo v preteklosti opravljal, mi je bila bolj blizu v kontra smeri, preko Prisanka in njegovih oken.

Bagi, zadnji stavek glede turbo pogona pa je res dobra primerjava z avti. Zanima pa me, če ima tudi porabo manjšo.

Problem je samo v tem, da se za vse zavarovane poti priporoča SVK. Četudi je marsikje moteč in nudi lažno varnost. SVK bi morali priporočati za poti težavnosti D in več. Ker potem se na lažjih poteh, kjer je potrebno tudi poplezati, ne bi zanašali nanj. Problem je tudi v tem, da v tujini vse nazivajo s feratami. Ko sem zadnjič pod Cristallom gledal, kako se opremljajo, sem najmanj pričakoval težavnost D ali več. Ko se pripenjajo na vsako zajlo, kot da so v Gardalandu! Ves čar poti se s tem zgubi.
In doreči bi morali, kaj so ferate in kaj zavarovane poti. Tudi tu bi morali začeti z imenovanjem ferate z D težavnostjo.
Da pa vse poti opremijo z jeklenicami, pa tudi ne vodi nikamor. Naj ostanejo tudi takšne, kot je ta pot z Jalovca. Da vsaj kje vidijo, da ni vse odvisno od nenehnega pripenjanja.