Glede na zdajšnje "omejitve" jih je bilo takrat veliko.
Ker vsi nismo imeli te sreče, da bi se vozili z avti, smo ture pričenjali v dolinah. V Mojstrani, v Bohinju, v Kranjski gori, Ratečah, v Črni, Mežici, pri Plesniku v Logarski, v Lučah,... Tu je verjetno sedaj tudi edina omejitev (zaprta cesta v Tamar), zraven ponekod zasoljenih cen parkiranja. Takrat tega nismo razumeli kot omejitev.
"Omejeni" smo bili z javnim prevozom od doma in nazaj. Da o mejnih hribih in prehodih meje sploh ne govorim. Na vsakem prehodu popis opreme v nahrbtniku, od fotoaparata do vrvi. Opremo si lahko kupoval samo v Avstriji ali v Italiji, ali še kje dlje. Seveda si jo moral skrivati pred cariniki. Ali pa si šel čez mejo s starimi čevlji, starim nahrbtnikom, vračal pa z novim.
Se spomnim, da sem dal enkrat v Mariboru za dve puhasti bundi brez kapuce (Toper) celo plačo.
Naslednjo sem si dal šivati pri šivilji. Ni bila poceni, bila pa je z več puha in narejena po želji.
Pri prehodih meje si lahko imel omejeno količino denarja pri sebi. Običajno premalo za turo. Pri prehodu švicarske meje pa si moral imeti večjo količino, da so te sploh spustili naprej!
Spali smo večinoma zunaj. Aha, tu je bila prednost pred sedanjostjo. Ki pa se je zakomplicirala sredi 90-tih, ko so nas že sredi noči vrgli pokonci policaji v Tamarju in smo morali pospraviti tabor. Kljub temu, da so čez dan (bila je nedelja) tam pekli na ražnjih nekateri iz najlepšega mesta.
Bivaki so bili v glavnem zaklenjeni in namenjeni lokalcem. V logarskem koncu sem splezal večino smeri, pa samo 2x prenočil v bivaku.
Na mejnih vrhovih so običajno komplicirali graničarji, posebej pozimi.
Pozimi so bile koče v visokogorju zaprte. Sicer jih nisem pogrešal, je pa razlika s sedanjo odprtostjo koč ob vikendih.
Za kakšno odpravo na drugi kontinent si moral zaslužiti z višinskimi deli. Nisi mogel, tako kot sedaj, kar kupiti letalsko karto in oditi kamorkoli.
Korl, pri hiši pa si vsekal mimo. Nisem bil med tistimi, ki so zapravljali bivšo državo. Še samoprispevek sem plačeval.