Čeprav že dolgo ne objavljam najinih potepanj, le občasno, se mi zdi tokrat, da je lepo, če seznanim druge še z eno lepoto naše male deželice.
Velikokrat sva se peljala mimo prometnega napisa Šturmov potok. Zanimivo, sem si pogosto rekla.
Včeraj pa pride ideja, greva na Sv. Duh na Ostrem Vrhu. Ja. Kje pa štartava, v Selnici? Pogovor danes zjutraj. No, ne, dolga pot. Saj je bila ura 10. 00, ko se odpraviva od doma.
Pri Šturmu bova pustila avto. Pogledam na hribi.net opis te poti, delno zahtevna, mokra …
Ja, no, pa greva.
Štart od avtomobila ob 11.00. Ja, rana ura, zlata ura.



Nekaj časa po asfaltu, potem makedam, komot hoja, ampak enkrat te pač markirana pot zapelje v malo bolj zahtevno hojo.
Pot preide v sotesko, ki se občasno kar strmo vzpne. Ob deževju, ki ga je bilo v zadnjih dneh kar veliko, postane ta pot kar zahtevna. Še do jutra je deževalo na tem območju. Moral si biti pazljiv ob vsakem koraku, saj se je voda stekala tudi po sami poti, ne samo v potoku, kjer je kar glasno bučalo. Ob vsem tem pa pozabiš na napor, saj je korak moral biti zanesljiv, pogosto je kar čevelj zdrsnil po mokri skali odeti v mah.
Ob razmišljanju, da se bom morala po tej poti vračati, me je bila že groza. Če bo treba, pač treba. Pač previdno. Ob tem, da pomisliš, če pride do kakšne poškodbe, ni signala, si v temi, niti klic v sili, se nama ni izpisalo.
Kljub vsemu temu, pa je bilo krasno, celotno pot do izstopa iz soteske te spremlja bučanje vode, prekrasni slapovi, tolmuni, zelena odeja dreves … Morala sem se naužiti vsega tega, kar daje narava.
Na vrhu raziskovanje dveh cerkva, nekaj popit v gostišču, kjer je kar precej avstrijskih gostov. Cene - poceni.
Vedela sva, saj sva doma dobro pogledala zemljevid Kozjaka, da obstaja tudi lovska pot. To sva tudi izbrala za sestop, da se izogneva grabnu. Domačinka nama je svetovala, da lahko to lovsko pot malo skrajšava, če bova ob kamnitih sklopih zavila naravnost, ne desno. Sva storila tako. Ja, očitno ni vedela, da so tukaj bili na delu gozdarji, saj sva kar en del poti imela v podrtih drevesih, kjer sva plazila čez ali pod ali okrog.
Če strnem vse skupaj, se je izplačalo. Srečala nikogar na celotni poti. Na koncu zadovoljna, polna lepih slik v glavi in telefonu.
Res pa je, da to doživetje mora biti ob večjem deževju, da se potok napolni.
Naj fotke povedo svoje.