ločanka - Zadnja sporočila

Dolina Reklanica je precej skriti dragulj v Zahodnih Julijcih, ki na severu meji na dolino Dunje, na jugu na Rezijo, na vzhodu preide preko Nevejskega sedla v Rabeljsko dolino, na zahodu pa v Železno. Nad Reklansko dolino pa se dvigajo visoke gore, Kaninske na eni strani, na drugi pa skupina Montaža s Strmo pečjo, ki je prav močno pritegnila najine poglede. Izpod teh gora pa brzijo v dolino potočki ki se marsikje v slapovih prevesijo v njeno dno. Med raziskovanjem doline pa poleg slapov in gora lahko občuduješ še stare vasice in naravo nasploh. No, sedaj ni ravno pravi čas za obiskovanje slapov, ker vode tam ni ravno veliko, in tudi sonca v tem času v dolini ne, a nama se je zdelo, da ne moreva več čakati in sva jo združila z občudovanjem jesenske narave.

Da sva se pripeljala v Reklanico, sva izbrala kar dolg krog in sicer sva se zapeljala preko Vršiča v Trento, nato preko Kluž skozi vasi Log in Strmec na Predel, spust v dolino mimo Rabeljskega jezera, ki v tem času prav čarobno počiva v tihoti, nato pa navzgor na Nevejski preval in že sva bila na poti v Reklanico oz.Val Raccolana po italijansko.

Idejo za obisk teh slapov sva dobila v eni lanski številki PV, kjer v članku govori o trinajstih slapovih v Reklanici, midva sva si jih ogledala le pet, a do ostalih pa vsekakor še v prihodnosti.

No, zaenkrat sva obiskala naslednje: (od zgoraj navzdol)
- Cascata del Cjalderon (izvira pod kočo Gilberti)
- Fontanone di Goriuda - Gorjuda (najbolj poznan)
- Cascate Rio Montasio (izvira pod Montažem) in leži med vasicama Piani di Qua in Piani di La (tukaj in tam)
- Cascata Rio Vandul (priteče izpod Peklenskih vrat oz.Zabuša) - najbolj divji od naštetih in ni označen
- Cascata Rio Repepeit

Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.

Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!

Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!

Tako je mary, na sliki je Šupca Nadaljuj

Ni Robičje

Je povsem zadaj Prisank, sprašujem za kosmat vrh pred njim (spredaj), v soncu
Blizu Vršiča ja, 1muha

Darinka, imava zelo podoben pult in ploščice

2x ne

Ni, nižji vrh

Ne. Je v Sloveniji in skoraj vsi smo že bili tam

Ni pravo gorovje

Ni tam

Ni tam

Da gre naprej
Kateri vrh približan?

greben nad Vavčarjem?

Na Mrzlem vrhu pri Muzeju v naravi viden Hostov kamnokreč (hvala zlatici)

Pa je prišel včeraj tudi za naju dan, da sva obiskala Mrzli vrh. Dolgo je bil v planu, a prav zares pa nikoli.
Nanj sva se odpravila iz vasi Krn oz. parkirišča za njo. Do tega parkirišča pa vodi izredno ozka cesta, tako ozka, da ti kar dih jemlje. Na poti naju je kar pogosto spremljalo šumenje vode, kar nekaj vodnih prečenj sva imela, pa par slapov ob poti tudi, kar je vsekakor turo še polepšalo. Stopila sva tudi do Puščavnikove jame in se zamislila nad njegovo zgodbo. Malo tudi danes, ko sem odlomek o njem prebrala tudi v Ukani.
Malo nad Muzejem na prostem sva si nataknila derezice, snega sicer ni bilo veliko, a kar ga je bilo, je bil povsem trd. Na vrhu pa in tudi po poti, pa čudoviti razgledi, popolno brezvetrje, pogledi do Dolomitov, proti jugu se je pa zlatilo morje. Res čudovit kraj, čudovita tura!

Povratek pa sva nadaljevala naprej po grebenu, kjer so se nama odpirali drugačni pogledi in se tako krožno spustila nazaj do planine Pretovč. Analizo ture pa sva delala pod vasjo Krn in ugotovila, da naju je Mrzli vrh oba navdušil dosti bolj, kot sva pravzaprav pričakovala.
Drugič pa mogoče s kakšnega drugega izhodišča!

Korenščica bo pravilno
Kar daj novo uganko!