ločanka - Zadnja sporočila

Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.

Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!

Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!

V tem času si najbolj predstavljamo prave osvežitve ob vodah, tolmunih, rekah in ker sva tole že načrtovala pred kakima dvema mesecema, sva odločila, da je napočil sedaj pravi čas.

Reka Idrija nima prav nobene povezave s krajem Idrija, pač pa je to mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki izvira pod Kolovratom. Nekje sem prebrala, da je to področje pod Kambreškim, eno od najbolj odročnih predelov Slovenije, čeprav včeraj nisva mislila ravno tako. Je pa menda res, da ta slap poznajo bolj domačini ali pa še ti ne.
Gre za nekaj metrov visok slap, ki pada v smaragdno-zeleni tolmun, v katerem se poleti lahko tudi zaplava.
In včeraj je to vsekakor bilo mogoče!

funnyboy, ko se na globino navadiš, ti deluje že kar normalno

Hvala Darinka
Res ni bilo sigurno, če bova uspela najti pravi vstop, ker to je bilo ključno, da ne zaideva v preveč krušljiv svet.

Tako je Polona, prav tam je . Nadaljuj

ni

Kje se prav fletno sedi?

Čudovito funnyboy! Pa še prvič v krasni dolini Dunje

turbo, tudi jaz sem prej tako mislila, a opis poti povratka je tak

https://www.hribi.net/izlet/zabnica___bodental_rjavca___rjautza/11/1781/3245

Naj še Tadej preveri!

Včeraj pa prvič na prelepi vrh Rjavca, ki leži na severni strani mejnega grebena Karavank.

Naša tura je bila kombinacija brezpotij in pa markirane poti. Začeli smo na ploščadi na avstrijski strani tunela Ljubelj, nadaljevali po cesti mimo domačije Pamž, se po strmi poti med visokimi praprotmi povzpeli do lovske koče na idiličnem kraju. Tu pa smo se naprej napotili na ogled res mogočne smreke, neznane starosti-domnevam dosti več, kot je moja. Kasneje smo se usmerili v drugo tudi zelo strmo stezico in po njej stopili na markirano pot, ki pripelje iz doline Bodental oz.po naše iz Žabnic. Po tej poti smo se kasneje tudi vračali.

Na kar prostorni vrh smo se povzpeli med zelenimi macesni, ki so nas že prej spremljali kar lep del poti. Vrh je označen s križem in nudi res čudovit razgled, najbližje so kamnite stene Palca, Zelenjaka in Vrtače. Menda se vidi z vrha tudi do Velikega Kleka in Hochalmspitze, a tega pa včeraj ni bilo videti. Zato vsekakor na ta čudovit vrh še kdaj!!

Hladno pivo pa v gostilni Sereinig v Bodentalu/Žabnice.

Takole piše v članku o Monte Chiavalsu, ki je name pridno čakal natiskan dolgih osem let in sicer, da ime dežele Karnija izvira od keltskega plemena Karnov, ki so te predele poseljevali v zadnjih stoletjih pred našim štetjem. Zanimivo!

Skozi Mužac oz. Moggio Udinese sva se zapeljala proti dolini Aupe, a se kmalu usmerila desno v dolino Narodnega parka Alba, kjer sva na višini 1040 m na urejenem parkirišču parkirala. Nato sva se usmerila po lepi, sprva precej ravni poti 428a, vmes prekoračila suho strugo reke Albe in nadaljevala proti obnovljenemu bivaku Bianchi, ki stoji v idilični krnici med Zuc dal Borom in Monte Chiavalsom. Do tja nas pripelje udobna vojaška pot, ki je na najbolj strmem delu vsekana v živo skalo.Lokacija tam nam nudi lepe poglede preko doline Aupe, na Creto Grauzario in Sernio. Pogled pa seže še dalj, do najvišjih gora Karnijskih Alp, to je do M.Cogliansa.
Če ni višjih ciljev, je samo do tu zadosten razlog za izlet.
Je pa pod bivakom še vedno živ studenček z zelo okusno vodo, katerega slišiš z malo pozornosti, če ga že ne ugledaš isti hip.

Po kratkem počitku pred bivakom sva se usmerila v strmino južne, markirane poti najinega cilja, Moram kar poudariti to strmino, a jo malo ublaži pogled na mnoge planike, ki rastejo tam. Malo višje se nam odpre pogled na res drzne stolpe Zuc dal Bora in že smo na robu, ko pogledamo na drugo stran in ugledamo silhueto Montaža. Potem vrh ni več daleč.

Na vrhu pa pritegne pogled na 7 špic pogorja Crete di Gleris, med katerimi znane škrbine povezujejo dve dolini in omogočajo tako tudi vzpone na vrhove teh špic, ki pa so bolj plezalne sorte.

Vračala pa sva se po zahodni, strmi poti do vezne poti Via Alta CAI Moggio oz.425, kjer sva se usmerila levo nazaj proti bivaku. Ker pa sva želela videti tudi drugo zavetišče v teh koncih, sva na enem razpotju nadaljevala naravnost, prečila Rio Cuel Demat, kjer vodo lahko prav tako zajameš kot pod Bianchijem, in tako prav hitro ugledala prelepo kočo Vualt, prav tako na izredni lokaciji. Tudi ta vredna samostojnega izleta.

Najina pot je bila dolga 14 km, malo več kot 1100 višincev, vožnja do parkirišča pa dve uri in pol.
Moram pa priznati, da naju je lepota te ture oba prevzela in mislim, da ne bo prav dolgo, ko se ponovno vrneva tja in obiščeva še poti, ki so nama ostale neprehojene.

Želja je bila ponovno se povzpeti preko Kriške stene, saj je od prvega in hkrati zadnjega vzpona minilo že veliko let, bilo je to namreč par let po zaključku srednje šole. In ker tudi na Križu oba že dolgo nisva bila, je bil ta takoj izbran za naslednji cilj.
O kako lepo, da sva si bila tako hitro enakega mnenja.

Je pa Kriška stena še vedno tako zagruščena kot je bila, so pa dodane jeklenice, ki jih pri mojem prvem obisku še ni bilo. Mislim pa, da klini so bili, a le za vzorec. Tudi markacije so obnovljene po poti, že spodaj na melišču je tako. Še vedno pa vseeno velja velika mera previdnosti na poti, tu se pa ni nič spremenilo.

Da pa se nisva vračala po isti poti (ne vem, če kdaj), sva za povratek izbrala dolino Vrat in se nato udobno peljala z javnim prevozom.

Darinka, super tura! Le na podnapise si pozabila

Darinka, saj bi ga lahko obdržala, tako simpatično se je privil k tebi.

Lepo, res lepe slike! Si kupil nov fotoaparat?

Škrbinjek bo pravilni odgovor

Kateri hrib pa tale?