Tomco - Zadnja sporočila

Vsi morebitni uporabniki modela žolne NEO BT PRO proizvajalca ARVA bi morali takoj prenehati z uporabo in poslati svojo napravo na preverbo proizvajalcu!

Proizvajalec je objavil “prostovoljni odpoklic” - namreč gre za morebitno napako na eni od komponent, zaradi katere naprava lahko med uporabo preneha z delovanjem.

Več informacij tukaj:

https://www.arva-equipment.com/en/content/1488-recall

V Arvi bodo vse posamezne naprave preverili in po potrebi zamenjali komponento ob lastnem strošku, vključno s stroški pošiljanja.

Jaz sem kot registrirani uporabnik prejel obvestilo direktno od proizvajalca in sem svoj primer že poslal v FR. Postopek je bil precej jasen in enostaven.

P.S. Objavo sem naredil zato, ker ne vem po kakšnem kanalu naj bi prišlo obvestilo do morebitnega uporabnika naprave, ki se ni registriral in pustil svoje podatke na Arvi.

Čestitke za to maratonsko turo.

Lepa in koristna objava. Srečno!

Vrbanove špice in Begunjski vrh, 31.8.2025

Danes je bil krasen dan v gorah. Po fronti je zrak čist in razgledi so bili fenomenalni. Toplejše, kot je bilo napovedano, pa še brez sapice vetra. Temperatura idealna.

Pot je brez posebnosti. Varovala BP, so povsod, kjer jih potrebuješ. Je veliko povsem novih jeklenic. Uživancija. SVKje sva vzela, a jih nisva uporabila.

Jaz sem predvsem vesel, da sem končno lahko naredil eno malo bolj konkretno turo po zvinu, naposled v poletnih čevljih (brez "oklepa" trdih gojzarjev) in da sem tudi lahko sestopil brez opornice. Saj vemo, kako to gre, nekaj ceniš malo bolj šele takrat, ko tega nimaš. Obiska je danes bilo precej in mislim, da so naju vsi prehitevali ... Nimaš kaj, se pozna na gorniški kondiciji, da sva to poletno sezono manj hodila. A nič ne de, bomo že nadoknadili

V Staničevem domu za pločevinko toplega (!) Uniona 7 €, kuhinja pa začne šele od 13. ure…(?!)

No, pustimo to. Edina slaba stvar danes so bila mokra tla pod gozdno mejo. Nazadnje sva bila po tej poti 3 leta nazaj in se spomnim, da je zgornji del sestopa uživancija, spodnji mi je ostal v spominu kot zahteven. No danes je bila zadnja tretjina sestopa v Kot izjemno zoprna. Ne vem, če se spomnim kakega tako sitnega sestopa. Mokre, gladke in mastne skale, začinjene z nekaj blata, nad prepadnimi mesti nad skalno zaporo/zatrepom Kota – katerih je, kot vemo, na pretek. V takih pogojih je ta pot izjemno nevarna!!! Kljub temu, da so varovala na vseh najbolj kritičnih mestih. Ta sestop danes je bil 5x bolj zahteven kot karkoli gor na Špicah…

Črni gad?

Danes na policah na Hanzovi na MM, na cca 2100 nm.

di,

sicer v nasprotno smer:

https://www.youtube.com/watch?v=7h5qGmO2wko

Montaž 15.8.2025

Delil bi svoje navdušenje ob prvem obisku Montaža.

Do sedaj je vedno nekako izpadel iz planov zaradi oddaljenosti. Moja filozofija je bila, da je ”škoda” delati 2 uri vožnje za relativno kratko turo, namreč slabih 1.300 višinca težko šteješ kot nekaj širokopoteznega. Za Montaž to NE velja! Mislim, da ti redkokatera gora lahko poda toliko tega v “samo” tolikih višincih. (Da ne bo pomote, mi od markiranih via Amalia nikakor pride v poštev za prvi vzopn. Ostane pa želja, ko dozori čas )

Za začetek, okolje Sella Nevee / Na Žlebeh in planine Pecol je naravnost pravljično. Sem začaran. Pogledov s sedla Disteis pa tudi nič kaj kmalu ne bom pozabil. Če ti bo kaj vlilo strahospoštovanje do gora, je to pogled od zgoraj v vertikalno divjino soteske Clapadorie.

Za gor je bila kakopak zastavljena pot skozi Findeneggov ozebnik, dol po normalki čez lestev.

Samo prečenje do bivaka Suringar ni od muh. Nekatere police so relativno izpostavljene in skrotast teren v taki izpostavljenosti terja popolno zbranost. Razgledi spodaj in v daljavo pa ves čas dih jemajoči. Kakšne gore! Malce me je skrbelo za boljšo polovico, kako bo šlo skozi Findeneggov ozebnik, je pa na začetku šla kot gams. Se je pa vendar zataknila malo višje na parih mestih, za katere po tej logiki sklepam, da so bolj II kot I. Tisti kratki ozki kaminček pa še kakšen detajl naprej proti grebenu. Ampak ti detajli so kratki in neprepadni, tako da sem ji lahko na zelo varen način pomagal s podajo roke od zgoraj. Sva bila pripravljena, da bi znala biti kaka taka situacija in ni bilo stresa na nobeni strani. Meni osebno je ozebnik fantazija, prava pristna gorniška izkušnja. Označen je odlično in ni dvomov, da bi kam zašel. Pogledi ob izstopu iz ozebnika wow, opaziva tudi zanimiv grebenček, ki ga je treba prečiti do vrha, ki verjetno tudi ni za vsakega.

Kar se tiče letečih kamnov v ozebniku, ja, je bilo situacij, pa nismo bili sigurni če od predhodnikov ali od kozorogov – verjetno oboje. Ampak ravno tako so kamni leteli kasneje na normalki, kar pač ob taki količini obiskovalcev enostavno moraš vzeti v zakup. Dve sogovornici ob poti sta razlagali, da sta pokasirali kamen na normalki.

Obiska je bilo ogromno, velika večina iz Slovenije. Sestop po normalki naju je tudi navdušil. Ne vem, kakšna je bila prejšnja ZPP, ampak ta prenovljena je kar navita, v bistvu gre kar za pravo ferato. Sva na nekaterih mestih bila kar vesela, da sva za ta sestop imela SVK. Na lojtri nekaj zastojev, ampak za 15.8. pričakovano.Bližnjica po melišču za dol je seveda imenitna.

Kozorogov nešteto, ves čas ob poti in povsod naokoli. Že samo to je bila nepozabna izkušnja. Opazovala sva tudi famozni boj dveh odraslih kozorogov. Svizcev slišala ogromno, moja je enega uspela videti, jaz pa upam da več sreče naslednjič.

Za nazaj sem mogoče mislil da bi šla čez Levo, ampak ob vročini, ki je pritisnila ob sestopu in dolgi vožnji, ki naju je čakala, sva bila sklepčna, da drugič. Bova enkrat neke jeseni, pa štart iz druge smeri.

Nepozaben dan in celi kup zacahnjenih novih ciljev tam okoli. 👍

@user0310: pravilno je imeti (straho) spoštovanje do gore. Kočna je vendar na kar višji stopnji težavnosti od omenjenih, zato bi bilo smiselno, da najprej dodaš še kaj v rangu zahtevnosti med naštetimi in Kočno. Par idej: Storžič skozi Žrelo, Planjava, Brana, južni pristopi na Ojstrico, Špik, nenazadnje tudi Triglav... Opcij je ogromno. Načeloma nič od takih ni za SVK, so pa na višji stopnji tehnične težavnosti od teh, ki si jih ti naštel. Na Storžič skozi Žrelo si lahko daš SVK v rukzak, ampak je 95%, da ga ne boš potreboval. Lahko pa malo povadiš pripenjanje na zadnjih 20 metrih pod izstopom na greben.

Ko pa boš šel na Kočno, izberi Kremžarjevo, saj je pot iz Suhadolnika trenutno uničena od lanskih ujm na teh koncih (če še nisi izsledil te informacije).

Srečno

@user0310: Če imaš že predhodne izkušnje z kakšno drugo (vsaj malo) podobno potjo, osebno mislim, da komplet ni potreben.

Kremžarjeva je ena prvih takih bolj zahtevnih ZPP, ki sem jih naredil in jo imam v zelo lepem spominu. Samovarovalnega kompleta takrat nisem imel in tudi v nobenem trenutku nisem čutil potrebe, da bi se pripel. Nikakor pa ni ustrezna za začetnika. V bistvu podpišem, kot je @asdf povedal.

disclaimer: To je le moja izkušnja, ni nujno, da bo veljalo enako zate ali koga drugega.

Včeraj Prisojnik, Kopiščarjeva gor, Slovenska dol.

Prva resna tura po zvinu gležnja, kar je bilo še 15.6. Zvin je bil bolj zagaman, kot sem sprva upal da bo. Še vedno ni to na 100%, včeraj je bil prvi resnejši test stanja. K sreči gre vse v pravo smer in mislim, da sem iz hudega ven. Vseeno bo še kak mesec potrebna ekstra previdnost.

Izbira ture pa zato, ker mi je poznana in ker le ni predolga po višincih in dolžini. Pa žena še ni bila na Prisojniku in jo je bilo treba "peljati" gor. Kar sem pa odmislil je, da je ~1.100 višincev po taki poti lahko fizično zahtevno podobno, kot ~1.500 višincev po kaki lažji poti.

Da malo opišem pot s stališča ženske osebe, ki je bila prvič inicirana v smer. Mogoče komu pride prav. Še najbolj se ji je zatikalo na dveh mestih na samem začetku, kjer je izpostavljenost precejšnja, potrebna je suverenost pri gibanju na takih poteh. Že tam v dveh detajlih zaupanje v roke pride še kako prav. Kamin je atraktiven, ampak zaradi obilice železja ni preveč težaven. Tam je parkrat krat malo bolj zasopihala, pa je že bilo mimo. Preduh je specifičen, saj moraš tam narediti tudi kak neroden bočni gib, kar je lahko težava z nahrbtnikom, če imaš zgodovino težav s križem. V takem primeru se morebitnih težav najlažje rešiš tako, da partnerju podaš gor nahrbtnik, kar sva v njenem primeru tudi storila. Meni osebno je preduh eden najljubših delov poti, je res zanimiv. .

Generalno je na taki poti zelo dobrodošla moč v rokah tj. zaupanje svojim rokam. Osebe moškega spola so tukaj najbrž nekoliko v prednosti, povprečno gledano. Vsaj pri moji sem opazil, se ji je zatikalo ravno ob detajlih, ko se je z enim samim gibom treba povleči gor na moč in se s tem rešiš katerega koli motoviljenja ali težav. Železja za prijeti je itak na pretek. Seveda vse opisujem s stališča povprečnega planinca, ki ne obvlada ne vem kakšnega tehničnega plezanja. Nenazadnje je taka pot v osnovi namenjena ravno za tovrstne obiskovalce.

Obiska seveda veliko, vreme je (končno) prečudovito. Naj potraja.

Na Vršiču celi direndaj, takšen, da te vse mine. 2 avtodoma obtičala z okvaro na cesti ob poti navzgor... Bodimo fer in priznajmo, da v primeru Vršiča omejitev prometa in postavitev ramp ni le morebitna pretveza za kasiranje, ampak je NUJA. Kaj bo to potegnilo za sabo glede parkirnin, ne vem. Si tudi ne predstavljam, kako bo v praksi deloval režim prometa, ampak upam, da bo za avtodome veljala posebna tarifa že za sam tranzit. Kar je preveč je preveč.

Je zajla, ja. Seveda je lažje.

@dprapr: Glej ga zlomka, tudi v realnem življenju je pogosto ravno tako!

sla,

hvala komentar za nasvet - bom kar upošteval. Je treba priznati, da izgleda tam nekoliko divje. Plan je bil malce(pre) ambiciozen, a sta k sreči vročina in šesti čut naredila svoje, da me ni vleklo tja dol.

Planjava danes 15.6.20225.

Čez Repov kot gor. Snega na poti vzpona ni več.

Za nazaj je bila želja preizkusiti brezpotni sestop po Planjavskih zelenicah in se nekje pri tistih jamah priključiti nazaj na pot v Repovem kotu. Navzgor sem šel v izvidnico, logično smer sestopa se je gledano od spodaj dalo izslediti. A je potem ob sestopu z vrha vročina tako pritisnila, da me kuhanje na južnih pobočjih v travah in med prebijanjem skozi rušje ni prav nič mikalo. Pred sabo sem videl samo še mrzli radler v koči na Kamniškem sedlu, tako da sem sestopil po klasiki.

Na markirani poti so še tri snežišča, dva neproblematična, eno ni še ravno nedolžno. Nisem pa videl enega samega osebka s cepinom danes. Jaz sem ga sicer imel in sem ga uporabil na tem enem mestu, če je že bil na nahrbtniku. Pa lahko rečem, sem se boljše počutil prečiti tako. Za ostale ne morem govoriti.

Nazaj s sedla po melišču. Na koncu sem se zaplezal v visoko rušje, ki je sedaj polno cvetnega prahu. Iz rušja sem prišel ven kot karikatura, ves prešvican pa poliman z rumeno moko od glave do pete. Kolikor časa sem prišparal na melišču, sem ga potem porabil za pucanje cvetnega prahu s sebe, oblačil, rukzaka…

Na samem koncu, nekje med hitenjem navzdol v gozdu, seveda na nekem najbolj običnem pohodnem mestu, žal zvin gležnja . Še sam ne vem kako Isti gleženj, ki sem ga že fardirbal pred letom in pol v temi na domačem hribu. Sedaj bom za par tednov out, potem bom verjetno za to sezono moral razmisliti o kaki opornici. ...Pa se tudi naučiti bolj previdno sestopati...

Kaj reči, razen čestitke za turo.

Odlično dokumentirano. Mi je zanimiva ta tura, ampak zdaj vem, da svoje žene nič kaj kmalu ne bom peljal tod. Tisti prehod s sl. 22-23 res ni nedolžen.
Srečno na vajinih nadaljnjih poteh!