Po nedavni šunki in šoblju, sem si danes umislil klobaso. Tako tapravo, zašpiljeno.
Ob osmih parkiram pri potočku nad Mačami in veselo zahodim v sveže jutro. Urca in minutka in že se znajdem pred kočo na Kališču. Ker se nisem imel namena vračat, so mokre cunje romale v ruzak. Vzamem en pir iz njega in uravnam njegovo prejšnjo težo
Sonce že prijetno toplo, na Bašeljskem vrhu se na klopci kar zasedim. Do Mačenskega sedla je 120m spusta, do Malga Grintavca pa dvesto metrov vzpona. Po do sedaj suhi potki sem tu kar nekajkrat zagazil v sneg, ki je že malce popuščal. Do Srednjega vrha, moje danes najvišje točke se kar vleče, višinska razlika pa je zanemarljiva. Pogledi čudoviti, čeprav se je v daljavi porajalo tudi nekaj meglic. Zadnji hribček - Cjanovca ni daleč. Od tu bi se lahko spustil po strmih travah Zaplate in Hudičevega boršta do koče pod njim, pa so se mi uprla kolena, zato naredim doooolg obvoz proti vzhodu in zopet nazaj. Časovno razmerje je 1:4, in vesel sem bil, da sem se tako odločil. Razumljivo, da je tudi ta koča zaprta, kjer pojem zadnji sendvič in dotočim vodo. Krog s stotimi postanki zaključim po šestih urah in pol, cagar na baterijah se v cilju krivi od napolnjenosti.