zokipoki - Zadnja sporočila

Družinski dopust na Cresu izkoristim, da opravim zamišljeno krožno turo na Velo Gračište 562m, nato do plaže Sv. Blaža, in uživaško prečenje proti Cresu v smeri Sv. Salvadurja. Celoten krog nanese cirka 28km in tam okoli 1100vm. Točne številke mi niso znane, saj potepa nisem meril, sem pa nekje na internetu zasledil praktično enak krog, ki ga je opravil en gospod, pa so številke bile zraven. Skratka...precej divji in samoten potep po raznolikem terenu. Najtežji del poti je spust z Gračišta do Sv. Blaža, kjer kraljuje kamenje.
Čeprav dobro označeno, je možnost, da tu srečaš koga, razen ovc in srn, precej majhna.
Krog za avanturiste in pustolovce.
Srečno

Življenje je trenutek, ki se vedno znova utopi v minljivosti.

Letošnji dan spomina na mrtve preživim na poti od doma čez Čreto in Menino v Gornji Grad. Vedel sem, da bo potep kar lep zalogaj, zato ne premišljujem preveč in se podam na pot, vreme bo!
Ko stopam po še rahlo meglenem Črnem grabnu, se zavem, da se vedno manj upiram volji vesolja. Vedno bolj opažam, da večkrat nimam nobenega nadzora nad potekom življenja, pa naj bo kar bo!
Pri Destovški kapeli me pozdravi sonce, in kmalu na Čreti tudi že prvi razgledi. Lepo je!
Pot me vodi mimo križa nad Ropasijo, Ručgarja, do Sv. Jošta. Ves čas po E6. Pot je precej duhovna, s cerkvami, spomeniki, in različnimi znamenji. Pri Ručgarju, kjer v ogradi posest varujeta dva velika ovčjaka, naglas igra cerkvena pesem, ki odmeva naokoli. Precej močno me zadane! Nikoli nisem hodil v cerkev, a vseeno me sila večnega vedno spremlja, in zdi se, da vedno bolj! Srečen stopam po travnikih, ki jih, kot v zgodnji pomladi krasi regrat in še kakšna cvetlica.
Od Jošta, kjer me pozdravi prijazen kuža, se spustim na preval Lipa, od koder jo mahnem proti Menini. Mimo Jeseničnika na Slope, in navzgor. Menina me sprejme lepo!
Ko stopim na Goli vrh (Šavnice) na Menini, si le privoščim malo daljšo pavzo, saj sem se do sem kar nadelal. Pred mano se postavijo najvišji vrhovi v KSA, tudi Kočna, razgledi so res lepi!
Zadovoljen grem naprej do Doma na Menini, kjer spijem res dobro kavo za nagrado, in padem v pogovor z nadvse prijaznim gostiteljem.
Preden se spustim v dolino, še za kratek čas posedim ob zadnjih pogledih na planine in gore, ki se mi nastavljajo pred očmi. Hvaležen.
V Gornjem Gradu me pobere Tina, in me odpelje domov. Krasen dan!

Aplikacija mi je namerila skoraj 32km in 1825vm.

Prijatelj iz otroštva me pokliče, da bi šel v hribe, moja boljša polovica pa mi da žegn za v hribe, pa sva šla danes na Strelovec.
Od Robana najprej po stezi pod Koglom, nato po cesti čez Ogradijeve travnike do Kneza. Naprej do planine, od tam pa naravnost skozi gozd na trave pod Movznikom. Še vedno v gosto meglo odeta strmo stopava proti grebenu, ko se meglice lepo razkadijo, in pogled je krasen. Ni preostalo drugega, kot da posediva in uživava na soncu.
Tam se nama pridruži Ivo, ki je namenjen proti hiški pod Utami, tako da uživaško in previdno do tja in nazaj. Tla so bila spolzka. Na Movzniku se nazaj grede poslovimo in gremo naprej vsak po svoje. V rahlem tempu čez Strelovec, nato pa proti Logarski peči, kjer se spet pomartinčkamo. Aja, bili smo trije, saj je Erik s sabo peljal še radovedno psičko Mišo, ki je bila neverjetna!
Ko zapustimo peč opazim nove markacije skozi Hudi graben, tako da nas potegne dol. V zgornjem delu je še vseeno potrebno malo slediti pot, potem pa so markacije vidne, ni jih pa veliko, kar mi kar paše. Pot je tudi očiščena podrtega drevja.
Ko v dolini stopimo na asfalt, se držimo ceste skozi Solčavo nazaj do Robana, brez goljufanja!
Srečno!

Super! Privoščim! Res čudovita pot! Hvala za fotke!
Srečno!

Resda večinoma hodim po bližnjih hribih in gorah, pa vendar na Okrešlju iz Logarske nisem bil že od poplav 2023, na Koroški Rinki pa nisem bil vsaj šest let. Danes relativno zgodaj v breg, kar mi ni v navadi, pa je bilo prav luštno. Nova pot na Okrešelj mi je všeč, pohvala vsem, ki so jo nadelali!
Pot na Koroško Rinko je še vedno lepa kot se je spomnim. Na veliko se je govorilo, ko se je obnovila, pa moram povedati, da je v zgornjem delu kar pomankljivo označena, kar zna povzročati težave komu, ki tu hodi prvič.
Po daljšem počitku na vrhu, sestopim čez Malo Rinko v smeri Turske gore in Kotličev. Na Kotličih zavijem po bližnjici navzdol, nato pa čez Melišča pod Kamniškim sedlom, nižje na lovsko, in čez greben pod Pod pasjim sedlom. Tu je še vse divje, krasen svet! Sledi še orientacijsko zahteven del do parkirišča pod slapom Rinka. Steza je, steze ni.
Srečno!

Super!

Lep krog.

Veliki Slomnik?

Veliki Slomnik?

Kot je napisal Tomco, desno ob luknji navzgor. Najtežji del je krajši skok preko katerega si v dveh, treh zamahih.

Čestitke in hvala za objavo! Srečno!

Čestitke, zelo lepo!

Lepo! Fotografija št.9 mi je zelo všeč! Srečno!

Pot po soteski Čepa mi je padla v oči na tem portalu, pa smo danes z družino šli na izlet. Družinska karta dva odrasla, dva otroka, 13 in 9, vključno z avtobusnim prevozom od Nemškega Petra do izhodišča, nas je stala 36€, celodnevno parkiranje pa 6€. Pot po soteski smo prehodili v treh urah, saj se nam ni mudilo.
Lep potep.
Srečno!

Bravo za turo palček! Tudi tebe imajo živali zelooo rade!

Vsekakor sreča, da ni bilo kaj hujšega! Tebe očitno živalsko kraljestvo obožuje.

Danes mi ni niti ni bilo preveč za v hribe, pa je bil Janez vztrajen, in sva šla na Veliko babo iz Belske kočne preko Jenkove planine, in ni mi bilo žal.
Sestopiva na drugo stran, kjer se nato nameniva v iskanje lovske pod babo, tiste, ki pripelje nazaj na Jenkovo planino, saj me je že dolgo dražila.
Najprej spust po peskih in čez razbite grape pod stenami tam do cirka 1300m, potem pa levo v sledenje lovske, ki je fantastična. Pot se dvigne še za okoli 300 višincev, in preko slikovitega, zahtevnega sveta, radovedneža popelje okoli babe. Orientacijsko zahtevno, strmo, na trenutke tudi izpostavljeno. Lep vroč dan v gorah.
Srečno!