andi2 - Zadnja sporočila

Mogoče bo pa kdo ob odprtju teme kakšno sliko več objavil s te lepe krožne poti Nekaj neprehojenih lis na zemljevidu sem hodil od Topolšice proti Uršlji gori, pa naključno videl, da imajo nad Ravnami nekaj krožnega med 400-700nmv in da ima ob tem skoraj vsak hribček svoje ime nisem se preveč pripravil glede orientacije, ime poti odkril šele na parkiriščupa je bila zato pot še toliko bolj zanimiva. Če gremo na njo iz stanja po virozi nam bo vzela nekje tri in pol, uradno pa štiri ure hoje lepi kraji, pridno označeno, zanimivi razgledi, prijazni ljudje in pasji čuvaji. Če gremo po svoje lahko obiščemo številne vršičke ob poti, je pa potem še malo bolj naporno in samotno. Lep opis pa na seznamu hribi.net - https://www.hribi.net/izlet/reks_-_rekreacijsko_kulturno_sredisce_ravne_vrholanov_vrh_ravne_pri_sostanju_ravenska_pot/3/2795/6462 ali na strani od PZS oziroma Pd Šoštanj. lp

Gotovo se ne bomo mogli izogniti debatiranju na to temo. Pa mogoče pride prav tudi za izmenjavo informacij, da ne smetimo lepih tem, ki nam polepšajo dan. Mogoče uporabimo tudi za širjenje obvestil, če zbolimo in smo bili v neposrednem stiku z neznanci v gorskem svetu. Varno in zdravo. Lp, Andrej

https://m.youtube.com/watch?v=vsJK8PGi3iQ&t=268s&pp=2AGMApACAQ%3D%3D

Ups, čelada naj mi ne zameri...

Poslovil se je mož, ki je ta žleb prvi presmučal. In se odrekel strehi sveta v nesebični pomoči soplezalcem. Naj mu bo svetel spomin!

Hvala.
Uporabila sva: Dome2 (šotor), Nemo tenzor (podloga) in Mammut protect down bag (spalna vreča). Plus vse ostalo za zaščito telesa.
Kar resne razmere vsakič letos pozimi za prenočevanje, sploh če je bil zraven veter in led/dež.

Če bo kdo prečil v teh dneh, so za pešake skoraj idealne razmere. Za smuči pa lep del med Malo Kopo in Arehom z nekaj kopnega terena pri Šumikih. Vode je na Pohorju na pretek, tako da je ni smiselno nositi s seboj razen nujne rezerve. Spi se tudi pozimi varno in enostavno na prostem z dovolj zaščitne opreme za cca -10°C. Živega sveta (z izjemo ljudi) je predvsem ponoči v obilju...

Res sta pridna!
Drugače pa kot je že napisal Zlatko - kdo je to varianto skupaj naklamfal v uradno pot in jo poimenoval po Preboldu

Z radovednimi pogledi v izjemne naravne prehode nam zmeraj naredita lušte za svet okrog Bistrice, kot vedno - hvala

Volk, ki je tukaj vse prehodil, in skrbno beležil pristope, jih je v tej regiji poimenoval po izhodiščih (od jame levo in desno, od bolnice, proti Petkovim njivam,...) in hkrati navedel, da je v tvoji smeri pristopa bila morda davno nazaj planina, po kateri ima greben nad njo ime. Večino stvari poznata še Pastirica in Franca, pa SilvestrO, ki pa je bolj zvite sorte, samo kako sliko v uganko prilepi Če bo kdo od njih našel v spominu kakšno staro ime.

Črni je čisto enostavno dostopen z markirane. Ostali kuclji (jasno ime ali ne) so pa bolj skriti v planoti. Predvsem pade v oči kompleksna izbira prehodov v krog, ki sta ga naredila, lepa, bomo sledili

Malo obrišem prah s teme. Danes iz Bele čez greben Alničja (pomotoma sva zadela krasno, a popolnoma opustelo vstopno varianto, ki poveže vzhodno pot z grebensko) in nato na kristalno oprano obzorje s Stamare. Nazaj sprva za Kraševcem in do rudnika, nato pa po svoje direktno do Gajškove in v krogu nazaj. Lepi kraji. Opisi teh prehodov na Hribi.net so že močno načeti z zobom časa in bi jih bilo smiselno osvežiti ali umakniti. No, če smo takšnih terenov vajeni, pa ni potrebno posebej razlagati kako uživamo v njih

No no Nejc, malo bolj podrobno brat, pa boš videl, da sem v tekstu sebe uvrstil med te iste ljudi (ker nisem nič boljši). Ti pa takoj skok na osebno raven, ha? Praviloma najljubša telovadba frustriranih internetnih keyboard-wariors - bravo
Hvala za razlago Drago. Vseeno nisem še nikjer drugje opazil tako izrazitega posega v naravne prehode. Tu in tam kakšna veja se razume. Izsekati skoraj na novo pot v pobočje pa niti ne.

Verjetno se vsi strinjamo, da tisoče ljudi hkrati nima kaj delati v sedem kilometrov dolgi Logarski dolini. Ali pa primer v sosednji dolinici - da smo bili res `dušebrižni´, da smo v vsega nekaj letih nekdanje skromne pastirske matkove poti spremenili v na daleč vidne kolovoze. Kaj je vzrok za to, da kot ponorele črede drvimo vsak lep dan na enake hribovske cilje, si bo moral odgovoriti vsak človek sam. Seveda tovrstne samorefleksije več nismo zmožni. Zato ostaja le ena rešitev, ki bi jo zaradi želje po zaslužku v enaki obliki izvedel vsak izmed nas, če bi bil v položaju neke vrste oblasti. Videno prevečkrat in na vseh nivojih odločanja, da bi kdo (tudi jaz) lahko trdil nasprotno. Naj mi bo oproščeno s strani nekaj redkih posameznikov, ki še imajo moralni kompas.

Pa dobro, a je sploh kdo prebral gornjo povezavo (kjer novinar z naslovom namenoma zavaja)? Dolino so zaprli enkrat, na dan evropske mobilnosti. Sicer ostaja nespremenjeno. Nekaj km peš hoje po Logarski pa tudi ni še nikogar ubilo.

Podoben kratek krog kot Trobec pred tremi leti. Kozji vrh je že kar malo zaraščen z macesni. Naprej je relativno enostavno, mestoma tudi precej shojeno. Na tistih treh, štirih mestih moraš imeti orientirje v spominu, da greš v pravo smer. Pri spustu s prevala naredim standardno napako, ko zaradi markacij več ne spremljam kje hodim. Nižje tako ugotovim, da je precej podrta pot proti Javorovem sedlu uradno zaprtanič, pa kratko brezpotno proti drugi varianti, misli v prosti tek in malo več bele ceste do izhodišča. Lepi kraji.

Milan je našel trail 30km ravne črte (gps koridor 10m), pa sva šla od cerkve Sv. Bolfenka proti Mislinji. 3km pred ciljem (40km prehojenega terena) naju je zaustavila moja rana na stopalu. Posebna in zelo zahtevna izkušnja, kjer ti teren ne da dihati. Najtežje so soteske Šumik in Mislinjski jarek. Na nekaj mestih sva uporabila cepin, s seboj sva imela tudi vrv. Srečala sva precej domačinov (gamsi). Drugo leto pa v celoti v obratni smeri. Čeprav sem mislil, da imam zelo veliko kondicije, je bo za ponovitev treba še kakšen razred več

Park pred vstopom v mini dolinico in nato strmo navzgor. Za Akle (dve malo težji mesti) in Starec (ozek greben pred vrhom in zoprn spust čez podrto drevje) je že vse napisano. Sledil je lep prehod navzgor in v levo, kjer je najlažji vstop v grapo treba malo poiskati. Na mestu odločitve sem naredil napako in izbral desno zelenjavno grapo (prava je leva oz srednja, skrajno leva je čisto drobna). Prepozno opazil napako, posledice so bile kar resne, saj sem dve uri in pol plezal v neprehodnem svetu izjemno strmega ruševja. Čeprav je organizem že dolgo javljal, da je krepko čez mejo, je psiha vzdržala. Preklop misli, nekaj skalnih zračnih dvojk sploh več ne opazim, kratko škrbino vdenem v pravo smer. Le ven, ven iz ujetosti... Do Javorovega vrha regeneriram uničene kvadricepse, nato pa dobro miselno načrtovanje prenesem v natančen strm spust s te strani doline do izhodiščne jutranje točke. Lep krog, pa samotni kraji.