jax - Zadnja sporočila

Ta vikend sem se odločil za turo v redko obiskane, a zelo zanimive konce. Najvišji vrh verige Caserine-Cornaget-Resettum v Karnijskih Predalpah je zanimiv cilj, samoto na poti lahko skoraj režeš z nožem, dostop na vrh pa je relativno enostaven.
Normalna pot nanj se začne v dolini Val Settimana kak kilometer pred kočo Pussa (do tu iz Clauta po precej slabi cesti). Do bivaka Anita Goitan sem že dobro zašvical po strmi markirani poti, od tam naprej pa je treba prehod malo poiskat. Opis z vienormali.it me je usmerjal kar po hrbtu za bivakom naravnost navzgor, kjer pa mi teren ni bil preveč všeč, zato sem se odločil za drugo možnost - sledil sem opuščeni markirani poti proti škrbini Meda do krnice pod njo. Tam sem poiskal prehod proti desni v krnico Ciadin de la meda. Tu čez obstaja celo skromna stezica, kasneje pa so se začeli pojavljati tudi možici. Tej poti sem sledil vse do grebenčka pod stolpom Torre della meda, od tam pa sem se spustil v dno krnice (kasneje sem ugotovil, da to še zdaleč ni bil najugodnejši prehod vanjo, ampak pustimo to). Ciadin de la meda je čaroben prostor, kjer človek kar ne more verjeti, kako daleč je od vsega, pa vendar je dostop semkaj v resnici tako enostaven. Seveda je bilo to idealno mesto za počitek in malico pred zaključnim vzponom na Cornaget. Ta del je seveda zahtevnejši, vendar so tehnične težave zelo zmerne in ga lahko priporočim vsakemu, ki so mu tako divji kraji blizu in zna narediti kak korak po malo delikatnejšem terenu. Orientacijskih težav pa od tu ni več, stvar je solidno uhojena, možicev pa je dovolj. Najprej se je treba povzpeti na škrbino Savalon, kar je najbrž celo najtežji del ture. Zadnji del vzpona namreč poteka po strmem zbitem peščenem terenu, kjer človek nikdar ne more biti čisto prepričan v svoj korak, zdrs pa bi bil lahko precej problematičen. Tu je res potrebna skrajna previdnost, še zlasti pri sestopu. Na škrbini pa se znajdem pred nekakšno poševno ploščato steno, ki sega proti vrhu gore. Kar ne morem verjeti, da gre dostop tu čez, vendar je v resnici dokaj lahek - na začetku je par plezalnih mest (najbrž vse v okviru I. stopnje, tudi v sestopu nikakršnih težav), večina poti pa poteka po policah in je kar uhojena. In tako se naposled znajdem na grebenu (izpostavljeno), ki me že po nekaj metrih pripelje na vrh. In sem na najvišjem vrhu te gorske skupine! Čeprav vreme ni bilo čisto jasno, so razgledi upravičili pričakovanja, od bližnjih Caserin in Dosaipa pa do Duranna, Cime dei Preti in še bol oddaljenih "pravih" Dolomitov. Sestopil sem po isti poti, z mnogo previdnosti zlasti pod škrbino, od krnice pa mi je uspelo najti direkten prehod, ki me je pripeljal na markacije že malo pod bivakom.
Vsekakor lahko rečem, da gre za krasno turo, ki jo priporočam vsem, ki vas ni preveč strah nemarkiranega sveta (saj mene ga je tudi, pa je kar nekako šlo ) in so vam všeč ture, kjer zelo verjetno ne boste srečali nobenega. Mimogrede, prvi vpisi v vpisni knjigi na vrhu segajo v leto 1993 ...

Torej, letošnjo sezono se je nekako spodobilo zaključit še z vzponom na eno malo višjo goro. Tako sva v nedeljo in ponedeljek dva slovenska hribovca naskočila Catinaccio d'Antermoia, 3004 metre visok vrh v Dolomitih nad dolino Fasse. Čeprav še nimava nekih posebnih izkušenj s tujimi gorstvi, se je izbira izkazala za popolnoma posrečeno.
Sicer pa takole: začetek ture v dolini Fasse v naselju Pera di Fassa, zaselek Rualp, na višini okrog 1350 metrov. Tu sva v nedeljo okrog pol treh popoldne parkirala in začela vzpon proti koči Gardeccia. To je nemara najmanj prijeten del ture. Začne se po dokaj strmi stezi naravnost iz vasi, vendar se ta pot že po manj kot pol ure hoje priključi asfaltirani (a zaprti) cesti proti koči. V nadaljevanju pot nekaj časa sledi tej cesti, nekaj časa pa kažipoti usmerjajo na vzporedno makadamsko pot. Po nekaj več kot uri (če se prav spomnim) hoje sva naposled prišla na uravnavo na višini okrog 1950 metrov, kjer stojita koči Gardeccia in Stella Alpina (pa še tretja, Catinaccio, ki pa je zaprta). Do tu se da priti tudi z nekim avtobusom iz doline, pa tudi sedežnice lahko skrajšajo del poti, seveda vse proti plačilu. Sicer pa sva bila tu končno v visokogorju, svet je postal lepši in napredovanje prijetnejše. Nadaljnjih 45 minut hoje naju je privedlo do novih dveh koč, Vajolet in Preuss, pod ostenji Catinaccia, Vajoletskih stolpov, pa tudi - že - našega cilja Catinaccia d'Antermoia. Prvi dan naju je čakala še ura hoje od teh dveh koč po dolini navzgor do sedla Principe med vrhovoma Catinaccio d'Antermoia in Valbona (na višini 2600 metrov), na katerem leži tudi koča Rifugio Passo Principe, kjer sva prenočila. Gre za zelo majhno kočo, skorajda vzidano v steno na polici. Sicer pa je zelo lepo urejena, osebje pa zelo prijazno, deležna sva bila okusne in obilne večerje ter nekaj nemškega piva. Poceni sicer ni, ampak to je pač treba pričakovat. Po večerji še malo ostala v jedilnici z ostalimi gosti, ob desetih pa nastopi nočni mir (ni čisto tako kot na Kredarici ...).
Naslednji dan, torej, po zajtrku in spodobni kavi naskočiva vrh Catinaccio d'Antermoia. Na vrh sva se povzpela po zahodni ferati in ga dosegla po 55 minutah. Pot ni nič posebnega, nekje na nivoju slovenske na Mangart, morda kako malce težje mesto, ampak res se ni ničesar za bat. Stanje varoval ok, par klinov je izpuljenih, ampak nobeden na kritičnem mestu. Na vrhu pa obsežen razgled, sicer ozračje ni bilo dovolj čisto za kak Ortler, ampak tja do Marmolade se je pa že videlo. In na drugo stran do krnice in jezera Antermoia, kamor sva sestopala. Ta sestop - po vzhodni ferati - je malo bolj zoprn, ker je teren na mnogo mestih kar precej krušljiv in naložen, ampak kar gre (pa saj smo tega itak Slovenci že vsi vajeni ...). Pot sicer v redu zavarovana, zajle so malo bolj (italijansko) ohlapne kot na zahodni ferati, ampak ko sem se tega enkrat malo navadil mi je postalo celo všeč. Najbolj zoprn je spodnji del, ko gre predvsem za strmo skrotje, zavarovano le tu in tam, ampak zahteva ultra previdnost. Naposled pa se le znajdeva na meliščih krnice Antermoia. Od tam takoj na njeno ravno dno, potem pa do luštkanega jezerca. Tudi tu je v bližini koča (ja, res jih ne manjka), kjer se ustaviva za malico in par fotk, nato pa kar hitro (v ca. dveh urah) sestopiva še preostalih 1300 višinskih metrov skozi kraljestvo svizcev, nato pa prav tako zelo lepo dolinico Val de Udai vse do Pere. Sem se vrneva nekaj čez drugo popoldan. Ture in gorskih užitkov je sedaj konec, čaka pa nas zgolj še lepih 250 kilometrov (kake 3 ure in pol) do Nove Gorice, sopotnika pa še nadaljnji dve uri na štajerski konec ...
Tura je zelo lepa in priporočljiva, naredimo lep krog skozi gore, v katere sicer le redko zahajamo. Poti so dobre in vselej dobro označene, zgornji del pa tudi dobro zavarovan in ne pretežak. Ravno tako je dovolj tudi koč (čeprav je glede lokacije nemara najbolj primerna ravno najvišja - Passo Principe). Gore so krasne, stene navpične, okolje pa super urejeno. In seveda - osvojite tritisočak s krasno pozicijo in lepim razgledom ter dobite še mnogo idej za nadaljnje ture. Še sploh, ko sva se nazaj grede spuščala s prelaza San Pellegrino, mi je bilo ob pogledu na Civetto jasno, da bo treba čim prej tudi tja gor. Letos najbrž ne, ampak pride na vrsto.

@turbo:
Ni res, pisalo je "Nag iti ven je varno".

Tale je pa brilijantna. Traven, ki se ga nekateri dobro spomnimo še s POP TV, se je sedaj prelevil v ognjevitega zastopnika neomajne pravice lokalnih šerifov do odiranja. Take rabimo!

No no. Očitno ima vsak drugačno dojemanje tega, kaj so to "dobre razmere". Moje mnenje glede tega je dokaj jasno. Dobre razmere so tiste, v katerih je kar najmanj možnosti, da se v smeri znajdeš v težavah. In - roko na srce - zaradi tega, ker bo treba kaj malega zgazit, se ne bo nihče znašel v težavah (poleg tega pa je govor o potrebi po gaženju v kontekstu trenutnih razmer malce teoretičen - o razmerah se poroča ravno v smereh, kjer je že nekdo bil, torej je vsaj nekaj gotovo že zgaženo). Če so v smeri ledeni skoki, sploh tam, kjer se jih načeloma ne pričakuje, pa se nemara kdo bo.
In ne, na Toscu nisem bil. Bil sem pa na Begunjščici. In iskreno povedano si težko predstavljam težje razmere. Zadnjič ko sem šel tam skozi, je moj sopotnik vzel s sabo še psa, ki je poskočil čez tisto strmino.

Iskreno povedano, razmere v grapah so težavne in delikatne. Grape, kjer bi se dalo brez komplikacij, tako rekoč ni, skoki so še tam, kjer sploh ne veš, da bi lahko bili.
Npr. fotografiji 5 in 6. Če bi bile razmere res "dobre", tistega še opazil ne bi.

Ziher nista prišla iz Avstrije?

Optimist. Parkirišče bo pri tunelu Šentvid. Tam bo desetnadstropna garažna hiša, kjer se bo dalo parkirati za 50 evrov na uro ali 200 evrov na dan, potem pa se za trideset evrov peljati z ultraekoelektričnim trolejbusom do kmečke doživljajske vasice Mojstrana. Od tam naprej boš šel peš, pri čemer boš moral na začetku Vrat varnostniku pustiti varščino za odnos lastnih drekov.

@bbugari1 ... če s tem misliš drugo, spodnjo varianto Zandonelle, potem uradne oznake ne obstajajo. Niti shojenega ni nič, ker sem ves čas iskal ravno ta odcep velik nasmeh.

Kolikor jaz razumem, je Zandonella pač mišljena kot krog v smeri urinega kazalca. Z vrha dol boš tudi pot proti spodnji varianti čisto lepo videl. Kakšna je, ti pa ne morem povedat, ker sem se tudi sam tam gor odločil za sestop na južnotirolsko stran, ker se s tem pač naredi lepši krog.

Ja, od slike 36 do tega odcepa je nekaj jeklenic, nič posebno zahtevnega (B). Za naprej pa ne vem, ker čez ta prehod še nisem šel.

Naprej je grozljiva podrtija, kjer jim pot skoraj vsako leto odnese in je potem nekaj tednov zaprta, preden spet naredijo kvazipot čez tisti pesek. Tehnično pa ni nič posebnega.

Ob takih fotkah pa človek skoraj pozabi, kolk zgodaj je treba vstat pa kolk zebe.

Menda obstaja tudi lažja varianta. Ampak naj pove kdo, ki jo je dejansko iskal in našel.

Saj tisti Bohinjci niso lastniki zemljišč na Blatu oz. so to res izjemoma.

Meni se zdi predlog od turbo primeren. In sem za to, da se na najbolj obleganih točkah pobirajo parkirnine.

Na prelazu Falzarego sem parkiral zastonj. Če ta ni med najbolj obleganimi, ne vem, kateri je.

Evo, z ormeverticali.it

N.B. L’unica fonte di acqua presente nell’arco del percorso – che noi abbiamo utilizzato – si trova a venti minuti circa dal bivacco Marussich in direzione Ovest, verso la fine del Foran dal Muss. Questa si trova con facilità ed è segnalata anche sulla cartina Tabacco 027.

Ponavljam, nisem iskal na terenu - ampak naj bi obstajala.

Rumour has it da menda v eni od škrapelj nedaleč od Marussicha voda obstaja. Na Tabaccovem zemljevidu je nekaj označeno. Ne vem pa, če ni to mogoče le mit.

Nista zaprti. Sicer osebno nisem bil gor, lahko pa povem, da se na tem koncu kaj posebnega ni dogajalo. Po moje bi moralo bit normalno.