Zavetišče pod Špičkom

Super fotke ,sploh pa tista pod številko 8 )

Kaj naj rečem, fotografije so tako čudovite, da so že "kičate". Pesjaček pa glavna zvezda.

Lepa tura in lepe slike....dobro vama gre od nog...

Prosim, ce mi lahko kdo pove koliko je se snega na poti do Zavetisca pod Spickom. V soboto bi sla rada gor iz Flori- Zadnje Trente.

Danes do zavetišča pod Špičkom od koče pri izviru Soče. Kljub obetom vsaj zjutraj jasnega vremena, je bilo nebo že takoj po sončnem vzhodu prekrito z oblaki. V smeri Špička je bilo še nakaj jesnine, tako da je bil strm vzpon skozi gozd manj mučen v pričakovanju sončnih žarkov. Pot skozi gozd je bogato nastlana z listjem, zato je pri sestopu potrebna še posebna previdnost na mestih, kjer se steza zoži do dobre širine čevlja in preči strma pobočja.

Po izstopu iz gozda vedno lepši razgledi, čeprav so se vrhovi najvišjih skrivali v oblakih. Korak pa je po vedno bolj kamnitem terenu z vsakim pridobljenim višinskim metrom postajal lahkotnejši.

Zavetišče je bilo zaprto, obiskovalcev pa nič.

Zaželela sem si priti do Zavetišča pod Špičkom sedaj v juniju, ker je bivši oskrbnik Francelj enkrat rekel, kako je užival sam samcat v juniju v soncu na snegu za zavetiščem. Ja, snega je letos zelo malo, pod zavetiščem nekaj, prav tam pa je manjkalo sonca. Tako, da s sončenjem ni bilo nič, sva se pa zato povzpeli proti Špičku, malo pod vrhom pa sva odnehali,zato pa sva ga v celoti obkrožili, in tudi naleteli na sneg in si ogledali druge vrhove s tega kraja. Lep je bil pogled proti Škrbini za Gradom s snegom v kotanji, drugače sva pa srečali samo dva Avstrijca, ki sta poskušala proti Vrhu zelenic, pa sta se tudi kmalu obrnila. Lepo preživet dan!

Jutri,15.1o., bo minilo 5 let, od kar se je za vedno poslovil Franc Ciuha, dolgoletni oskrbnik zavetišča pod Špičko. Ohranil ga bom v lepem spominu. Pa še ena iz leta 1974.

Občasno je Franc služboval tudi na Vogarju nad Bohinjem, tam l. 83, ko sva bila z očetom takrat gor.

Zanimiv možak ta Franc....
Njegovi so tudi napisi na skalah v bližini zavetišča: »Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas,« ter »Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa kralj gora!« sta le dva izmed njih...

Ja res to so njegovi verzi. Jaz jih imam zapisane na prvi strani svojega pohodniškega dnevnika.

Če se prav spomnim še enega njegovega - aktualnega: Hodi v gore v vsakem vremenu, le tako ne boš hodil samo v slabem vremenu.

Oldtimer55, lepo da si se spomnil na 5. obletnico smrti našega Franca Ciuha in napisal nekaj lepih besed v njegov spomin.

Iskreno se zahvaljujem za lepe besede ob obletnici smrti našega očeta in dedka, dolgoletnega oskrbnika Zavetišča po Špičko.

Ja, Francl je bil res legenda in v spominu mnogih je še danes. Srečevala sem ga pri Zavetišču in tudi na Kamniškem sedlu. Z obeh točk imam v knjižici njegov podpis. Tudi ta je bil nekaj posebnega, detalj s strelo ali puščico, kakor komu ljubo, je dejal.

Na Zavetišču je imel navado, da je vzel piščalko si nadel železničarko kapo na glavo, stopil na balvan pred Zavetiščem in zapiskal odhod. Kdor misli ujeti avtobus na odcepu za izvir Soče, mora štartat, če ne bo hodil peš do Ljubljane. In res je bilo tako.

Fotografirala se nisva, ker je dejal, da ju je nekoč Bog slikal s flešem, prijatelja je odpeljal s seboj, on pa je preživel.
Tisto leto, ko je bil na Kamniškem je imel s seboj kolo, naslonjeno je bilo pri vhodu v kočo. Na vprašanje obiskovalcev, čemu ga potrebuje: "Ja, zvečer grem fletno k ljub'ci u vas". Sem hitrejš, kot bi hodil peš."

Zelo zanimiv možak in super oskrbnik Pogrešamo tako prijetne in človeške ljudi tam višje v gorah , sedaj je vse preveč komercijalno

Spomnim se ga samo s Kamniškega sedla...
Ko smo želeli plačati, je prinesel veliko denarnico na mizo in rekel, kar v tabernakelj, fantje, kar v tabernakelj, pustil denarnico na mizi in odšel po svojih opravkih.
Poštenost v hribih takrat še ni bila načeta in tudi oskrbniki so neizmerno zaupali gostom v kočah. On je to znal popestriti še s posebnimi gestami.

Sicer nisem bil na "zavetišču", sem pa prehodil del poti, ki vodi do tja in tudi videl sem ga od daleč .

Od Florija v hladnem jutru do zlatih macesnov, tam pa v smeri smerne table, ki označuje pot za Bavški Grintavec. Pot je malo uhojena, prvi del sicer lepo sledljiv, od Konjskega prevala naprej skozi Srednjico je pa treba kar malo pogledati za nadaljevanje, saj gre bolj za označeno brezpotje.

Na poti je bilo nekaj snega, ki je poskrbel za previden korak na travnatih odsekih. Nad planino Zapotok sem se odločil, da do sedla kanja ne grem in sem zavil po brezpotju do grape, potem pa gor pod Velika Vrata, kjer sem sestopil po markirani poti na Planino Zapotok in naprej v Zapoden.

Turca v okolju kjer še tišina šepeta.

Včeraj pri zavetišču.Lep topel dan je bil,ki je ponujal prekrasne poglede.Pot brez posebnosti,srečali samo dva pohodnika.Lep pozdrav.

Danes na prvi novoletni dan sem se odpravila iz Zapodna do Špička. Tako bolj lagodno, kot se spodobi za tak dan.Sneg se prične že pod Špičko na poti, kjer sem si nadela dereze. Trd, lepo se je dalo hoditi po njemu. Vreme pa prekrasno.Brezvetrje . Nikogar ni bilo danes. Sem pa opazila pod zavetiščem stopinje podobne medvedovim. Kar precej jih je bilo. Najbrž je šel tod mimo. Kdo bi vedel?

Tiste stopinje so baje neki gorski zajci.