Po mojem prvem obisku Krna, se res navdušim nad Bovškimi vrhovi

, zato se včeraj odločiva obiskati Svinjak. Pot skozi gozd ponuja pravo jesensko vzdušje, saj listi na drevju ob soncu prav zlato žarijo. Kljub vsemu, da se pot ves čas strmo vzpenja pa jo premagujeva brez težav. Po večini je suha, le na nekaterih senčnih delih je mokra in kar precej drsi. Pot čez greben zahteva kar precej pazljivosti, tudi brez plezarije ne gre, teren je krušljiv. Tik pred vrhom pa se pot postavi precej pokonci

,ampak ko premagaš tudi to in stopiš na prekrasen vrh, veš, da je bil vsak korak vreden truda. Vrh ponuja prečudovite poglede na Kanin, preko Romobona v dolino na ostanke trdnjave Kluže in že ti pogled ponese na celoten Loški greben, preko Bavškega Grintavca in Krna na čisto kopen Matajur. V dolini pa smaragdna Soča. Res ne veš, ali bi dihal ali užival

. Prav tako me na vrhu razveseli mini Aljažev stolp z vpisno knjigo in žigom.
S soncem obsijan vrh naju je kar prikoval in res sva si privoščila tisti pravi užitek-ko obsediš brez besed in samo uživaš

. Res je gora Svinjak vredna svojega obiska.
Dan sva zaključila s sladkanjem z Bovškimi štruklji, za katere lahko rečem, da je pravi greh, če jih ne poizkusite.
