Matajur sva obiskala le dvakrat, prvič iz Slovenije, tokrat iz Italije. Ta varianta je bila za naju nekaj novega, za povrh pa vožnja od doma ni nič daljša kot do izhodišča na slovenski strani. Parkirala sva v Sauodnji, sotočju štirih rek v tej odmaknjeni dolini. Na najino začudenje je bila odprta tudi vaška gostilna, kar ob tako zgodnji uri vsekakor nisva pričakovala
.
Nadaljevanje je potekalo po nasprotni smeri urinega kazalca. Po lokalnih poteh brez markacij sva se povzpela do prve vasi Tarčmun, nekaj kasneje še do Mašere. Tu so se pojavile prve markacije. Pot 736A naju je popeljala do neke sorte mulatjere, kje je vodenje prevzela oznaka 736. Tako je bilo do vrha, le da skoraj cesta v vršnem delu postane običajna steza. Kakšne izpostavljenosti ni, a sva zaradi poledenelosti vseeno nataknila derezice.
Krasni razgledi so kar klicali po daljšem postanku, kasneje pa sva začela sestopati po 749 v smeri Doma pod Matajure. Tu se nisva ustavljala, ampak sva nadaljevala proti planini Malga Gosgnach, sedlu Hlevišče, sedlu Sv. Jur, sedlu Sv. Kocjan in prišla ven v vasi Gorenj Barnas. Od tu je sledil le še spust proti izhodišču, kamor sva prišla v zadnjih izdihljajih sonca. Dolina je ozka in zakotna, tako da kakšnega obilja sončne svetlobe v tem zimskem času nima. Pred nama je bil le še povratek domov, večino po udobni avtocesti. Več v foto-zgodbi ...
Koordinate izhodišča (Sovodenj) : 46.1577308N, 13.5315186E