Sem se morala odkupiti za Oltarček
, zato sem ga naslednji dan »peljala«, ne na eno, kar na dve Babnci, haha
Ma, ti grebenčki, zame ponavadi težki, za mojo glavo naporni, ampak za telo in dušo, več kot potrebni in privlačni. Tega sva imela že zelooo dolgo v »pacu« in seveda, dejva na veliko ali raje nič.
Začela v vasici Žaga, mimo Globoškega potoka in ubrala nemarkiran pristop, ki je sicer stara, ohranjena mulatjera, a je vzpon dolg, višinci se počasi nabirajo, saj cik-caka vse do, skoraj, vrha in zelo počasi pridobiva na višini. Zagona v nogah po prejšnjem dnevu kar ni in ni bilo. Na Skutnik sem se koomaj privlekla
. Tu se razveseliva pogleda v pravljično Rezijo, ter že pogledujeva proti travnati, kakopak, strmi Mali Babi. Nadaljevanje je šlo bolj lahkih nog in hitro sva na Mali Babi. Prečenje po grebenu je zračno in ozko, redki umiki pa seveda, mini travne, viseče v zraku, poličke
. Naletiva na staro jeklenico, ki pomaga pri spustu v škrbinco, potem pa prestop na nadaljevanje grebena, ki ga je res hitro konec. Sledil je sestop, seveda sem se štrikala, no, souživač se kot gams znajde na takem terenu
, a je tudi sam poprijel za štrik, sploh zadnji del je kar navpična travna visina, sicer je napeljana stara zajla, a moraš nekako priti do nje
. Kmalu sva na travnem sedlcu, nadaljujeva do naslednjega sedelca, kjer se kar po, ja, ja, spet travah, zaženeva v strmali Velike Babe. Naletiva celo na možicle in pri prebiranju Prleta, le ta napiše, da je pristop lahek od I do III. Seveda, prevzamem vodenje in seveda, se znajdem pred visečo stenco in zakaj bi blo enostavno, če imava štrik, haha. Po tem skoku kmalu doseževa vrh Velike Babe, jupiii in ker sva pozna, sama uživava vrh, v razgledih in na trenutke močnem vetru. Ko napolnima lačna usta, se počasi odpraviva, saj pot v dolino je dolga in ponovno ena tistih…gre za markirano pot, tle ne bo težav, hahahaaa
, ma kako sva se zarekla. Sicer sva že oba stala na vrhu, a je od tega dolgo nazaj in sva kar šla, prenizko seveda, spomin mi je prepozno posvetil, da gre pot ob steni. No, pa sva naklepala še malo višincev in časa. Potem pa, hmmm, Dolina, dolga krnica, z zelo slabo vidno, ali sploh ne, stezo, s šopi trav, luknjami in korak je bil vse prej kot hiter. Kako sem si oddahnila, ko sem ugledala planino Baban. Odločitev sestopa je prevzela druga polovica, sicer za nemarkirane stezice v poznih urah nisem navdušena, a sva šla. Po par sto metrih, kjer gre markirana pot naravnost, sva zavila levo. To stezo sva sicer delno, v zgornjem delu, že prehodila, ko sva raziskovala ob/nad slapom Boka. Pri tem razpotju, kjer se ti 2 poti združita, slabo vidno, sva tokrat nadaljevala naravnost, proti Žagi. Sprva je steza lepa, mehko listnata, zelo ohranjena mulatjera, vmes pa kar na lepem zgine, oz. je slabo vidna, podrta, tudi teren se postavi pokonci navzdol, nižje spet stopiva na lepšo stezico, ki naju v cik-caku pripelje do Žage, tik pred koncem dneva
Če bi še kdaj lotila se grebena Male Babe, bi vsekakor ga prečila v obratni smeri in iz Rezije, saj sedlo med Babami omogoča krožno turco, ki je krajša
. In ja, potrjeno, da je Mala bolj huda od Vlke Babnce, a tudi na slednjo si lahko fino začiniš pristop
. Kar se tiče oznake »markirana pot" od planine Baban na V.B., bi jo označila kot brezpotje, saj steze praktično ni, so tu in tam stare, obledele markacije, a jo vidiš, ko si ob njej.
Bil je še en lep dan tam višje, a počasi bo treba turce skrajšati, saj dan ne vztraja več dovolj dolgo
