Na Dušanovo pobudo sem ga včeraj spet obiskal. Trinajstič v zadnjih osemnajstih letih. Da bi bila ta številka še malo lepša, so krivi leteči projektili z Goličice ali Jalovca, ki so me pred leti močno prestrašili. Tokrat je bila ta bojazen minimalna, saj je bilo mrzlo, pa tudi snežne razmere so bile pravšnje. Petkovega snega je bilo do 15cm (tako trdi Dušan), vzpon do ozebnika je bil brez derez na meji, saj je bila spodaj zelo trda podlaga. Nad ozebnikom me je presenetila špura direktno na greben, saj na klasiki ni bilo videti nobenih stopinj. Zahtevnost je malo večja na dveh mestih, saj je snega zelo malo, strmina pa huda. Ob povratku (13h) je kljub hladnem dnevu sonce naredilo svoje in je bila težavnost še za kanček hujša. Večina obiskovalcev je bila smučarjev, ki so z vrha ozebnika dobro koristili ugodne razmere (8), pešci pa smo bili le štirje, katerim se je najbolj fržmagala hoja do Planice. Ob povratku je bilo pri bajti veliko ljudi z otroki in sankami, ki so prišli na čaj ali mineštro. Miz ali klopi seveda ni bilo, res čudno, da so bili dovoljeni vsaj krožniki
Fotiča imam na popravilu, zato so telefonske slike še slabše, kot sicer.
