Prijetna, sončna in predvsem vroča nedelja je spet vabila nekam v višine
. Tudi tiste, ki z samo nekaj metri presežejo tistih "magičnih" 2tisoč metrov.
Tako sva se odločili, da bova tokrat "naskakovali"
najvzhodnejši dvatisočak v Julijcih. A ne po "turistični" poti, temveč po poti, ki je bolj mirna in zahteva več kondicije, predvsem pa precej bolj težja od tiste, ki se dviguje nad Pokljuko.
Že jutranja vožnja do izhodišča nama je dala vedeti, da bo parkirišče tam pod prepadnimi stenami Debele peči in njenih sosedov nabito polno. Do izhodišča naju pelje pot mimo Zasipske planine, ki je dobila ime po svojih lastnikih iz Zasipa pri Bledu. Planina je ena redkih v teh koncih, kjer se še paše živina, ima pa dve delujoči koči: planinska je na začetku, pastirska pa na koncu doline, tam, kjer se pot proti Staničevi koči in Triglavu postavi pokonci. Obiščete jo lahko kadar koli poleti.
Večina pohodnikov se dviguje v smeri Kredarice in Triglava, le midve jo maširava proti Debeli peči
. V začetku slišiva spodaj brnenje jeklenih konjičkov, bolj ko se dvigujeva, pa poslušava samo še šviganje mišk sem ter tja, pa hopsanje gamsov po stmem gozdnatem pobočju
, še celo belko sva presenetili...no ja, bolj je ona naju
. Da sva imeli možnost opazovati gamse najbrž priča dejstvo, da se tu dvigujejo samo tisti, ki res iščejo tišino, mir in spokojnost. In predvsem tisti pristen stik z naravo
. Pot, po kateri hodiva, naj bi bila narejena s strani PD Javornik l.1952. Strmina ves čas ne popušča, tako da srčna mišica kot kakšna stegenska mišica kar precej delata
. Na nekaterih mestih se je potrebno prijeti za borove in macesnove korenine, saj ti le to omogoča, da se normalno dvigneš. Kratke noge so nemalokrat kar ovira in je pravi mali projekt, da narediš korak naprej
. Pot naju pripelje do stopnic, ki so lepo urejene. Čez nekaj minut prideva do hudourniške grape, kjer je na enem mestu kar velika možnost zdrsa. Skale so tu še precej spolzke, zato imava oči "na pecljih"
. Po prečenju grape vstopiva v gozd, kjer je strmina kar precejšnja. Očitno je nekomu zmanjkalo bele barve, saj so namesto običajnih markacij narisani samo rdeči krogci
. Pot naju vodi nekaj časa ob strmih gladkih pečinah, nato pa pod njimi. Prav mogočne so. Tu naju prehitita starejša "možakarja", ki sta bila poleg naju edina, ki sta v tem času vstopila v to smer. Izmenjamo si nekaj besed, nato pa naprej. Pogled nama neprestano hiti proti Triglavu, Kredarici, Rjavini in Luknji peči, saj je od tu res fascinanten
. Predvsem pa na dlani. Čez nekaj časa prideva do nekaj metrov dolge jeklenice, ki nama je v pomoč pri prečenju. Vzpenjava se po vse bolj razgledni poti, ki večinoma poteka med rušjem in macesni, ki jih je tu res ogromno. Pot naju v zmernem vzponu med mokro travo pripelje do Lipanskih vratc, kjer lahko nadaljujeva najprej desno v smeri Lipanskega vrha ali pa v levo proti Brdom in Debeli peči. Sledi še rahel vzpon, nato pa se na grebenu pot priključi tisti običajni iz Pokljuške smeri. Tako najprej nadaljujeva kot še nešteto drugih na Brda iz kjer opazujeva množico obiskovalcev Debele peči, kamor nadaljujeva tudi midve. Sledi le še rahel spust in vzpon med borovci in sva na vrhu
. Obiskovalcev je neverjetno veliko, saj je zaradi lahke dostopnosti vrh primeren za vse. Kar nekaj časa uživava na sončku in v razgledih, tako kot vsi drugi. Nebo, ki je brez oblaka, nudi razgled tja daleč in niti ne tako daleč naokoli. Tako sta Rjavina in Luknja peč tako blizu, kot še nikoli
, Triglav kaže povsem drugačno podobo, kot iz Tosca, kjer sem bila pretekle dni, pa tudi pogled na navpične odsekane stene Draških vrhov in Tosca so od tod prav mogočne
. Ob vsem tem uživanju pa naju pesti težava, kako sestopiti nazaj v Krmo. Zaradi lažjih bolečin v kolenu si sestopa v smeri vstopa nisva predstavljali, niti želeli
. Kot naročeno prideta iz plezalne smeri mlada alpinista. Vprašam ju, če bosta sestopila v smeri Krme. Prikimata
. Tako se s prijateljico dogovorim, da mi da ključe od avta, da jo potem pridem iskat na Pokljuko. A sem tako hitela(skoraj tekla)
dol, da sem odcep za Brda, Lipanski vrh in Krmno zgrešila in nadaljevala v smeri Blejske koče
. Tako mi ni preostalo drugega, da se počasi začnem vzpenjati nazaj in mogoče še naletim na kompanjona, s katerima naj bi sestopila
. Tako sem naletela na prijateljico, ki me je vso v solzah videla in prepričala, da sestopiva v smeri Lipanske koče. Na majhnem sedlu se "zlekneva" na travo
, kjer si zbistrim misli in glavo
. Upajoč, da nama gre kdo na roke in naju pelje vsaj do Bleda. In res, naleteli sva na izredno prijazen par iz Lj,ki naju je pripeljal do Zgornjih Gorij, kjer se odcepi pot za Jesenice in Blejski Vintgar. Tako se ob pomoči tretje osebe okrog 20h končno
pripeljeve do najinega izhodišča, ki je ob tej uri že bolj prazno kot polno.
Danes, ko je glava že bolj hladna in umirjena, lahko rečem, da je bila tura na in iz Debele peči prava pravcata avantura
. Ki se je srečno in dobro končala. Najbrž bi se lahko ob nepazljivosti (beri hiter sestop po isti poti) kaj hitro tragično končala.
Skratka, Debela peč se mi bo prav zagotovo vtisnila v spomin, predvsem zaradi vseh dogodkov,ki sem jim bila priča
. Ob tej priliki bi se rada prijaznemu paru pa tudi Silvani zahvalila za pomoč pri prevozu
.
Pa srečno!