Takole piše v članku o Monte Chiavalsu, ki je name pridno čakal natiskan dolgih osem let in sicer, da ime dežele Karnija izvira od keltskega plemena Karnov, ki so te predele poseljevali v zadnjih stoletjih pred našim štetjem. Zanimivo!
Skozi Mužac oz. Moggio Udinese sva se zapeljala proti dolini Aupe, a se kmalu usmerila desno v dolino Narodnega parka Alba, kjer sva na višini 1040 m na urejenem parkirišču parkirala. Nato sva se usmerila po lepi, sprva precej ravni poti 428a, vmes prekoračila suho strugo reke Albe in nadaljevala proti obnovljenemu bivaku Bianchi, ki stoji v idilični krnici med Zuc dal Borom in Monte Chiavalsom. Do tja nas pripelje udobna vojaška pot, ki je na najbolj strmem delu vsekana v živo skalo.Lokacija tam nam nudi lepe poglede preko doline Aupe, na Creto Grauzario in Sernio. Pogled pa seže še dalj, do najvišjih gora Karnijskih Alp, to je do M.Cogliansa.
Če ni višjih ciljev, je samo do tu zadosten razlog za izlet
.
Je pa pod bivakom še vedno živ studenček z zelo okusno vodo, katerega slišiš z malo pozornosti, če ga že ne ugledaš isti hip.
Po kratkem počitku pred bivakom sva se usmerila v strmino južne, markirane poti najinega cilja, Moram kar poudariti to strmino, a jo malo ublaži pogled na mnoge planike, ki rastejo tam. Malo višje se nam odpre pogled na res drzne stolpe Zuc dal Bora in že smo na robu, ko pogledamo na drugo stran in ugledamo silhueto Montaža. Potem vrh ni več daleč.
Na vrhu pa pritegne pogled na 7 špic pogorja Crete di Gleris, med katerimi znane škrbine povezujejo dve dolini in omogočajo tako tudi vzpone na vrhove teh špic, ki pa so bolj plezalne sorte.
Vračala pa sva se po zahodni, strmi poti do vezne poti Via Alta CAI Moggio oz.425, kjer sva se usmerila levo nazaj proti bivaku. Ker pa sva želela videti tudi drugo zavetišče v teh koncih, sva na enem razpotju nadaljevala naravnost, prečila Rio Cuel Demat, kjer vodo lahko prav tako zajameš kot pod Bianchijem, in tako prav hitro ugledala prelepo kočo Vualt, prav tako na izredni lokaciji. Tudi ta vredna samostojnega izleta
.
Najina pot je bila dolga 14 km, malo več kot 1100 višincev, vožnja do parkirišča pa dve uri in pol.
Moram pa priznati, da naju je lepota te ture oba prevzela in mislim, da ne bo prav dolgo, ko se ponovno vrneva tja in obiščeva še poti, ki so nama ostale neprehojene
.