Dobrač mi je bil vedno gora, ki ni vzbujala mojega zanimanja. Še več, s tistim stolpom na vrhu me je pravzaprav bolj odbijala. Največkrat ji niti pogleda nisem namenila, če pa že, pa samo bežno.
Od sobote dalje, ko pa sem se pobližje spoznala z njo, pa ne mislim več tako, saj me je hoja po tem prostranem pogorju močno navdušila. Mogoče je temu botrovala v tem času še zasnežena podoba, mogoče pa prelep sončen dan, ki je prav mogočno odkril vse vrhove v bližnji in daljni okolici, od Julijcev in Karnijcev na eni strani in verige zasneženih Visoki tur na drugi strani.
Najbolj pa me je očaral prav tisti prvi pogled na vrh, ki ga ozreš, ko se vzpenjaš po zasneženi cesti in v enem trenutku, ko stopiš izza ovinka, stojiš pred njegovim mogočnim obličjem. Od lepote, ki jo ozreš pred seboj, ti zastane korak in dih in te prikuje na mestu, saj tako čarobnega pogleda nisi pričakoval.
In potem si tej sliki z vsakim korakom bližje. Pa saj to ni mogoče, kako je lahko to tisti vrh, ki te je odbijal vsakič, ko si ga zagledal od koderkoli.
Če pa te ta podoba pusti hladnega, te vsekakor mora navdušiti vršni sprehod od ene cerkvice do druge, ko se ne moreš odločiti, katera je pravzaprav lepša, bolj privlačna. Ko zapuščaš eno in občuduješ tisto drugo, ne moreš, da se ne bi oziral za pogledi nazaj in spet naprej, vmes pa moraš pazljivo prestopiti ozko, izpostavljeno stezico, ki loči eno od druge.
Ja, pa še na vrh moraš stopiti do križa in vršnih razgledov, ki se jim ne smeš odreči, čeprav moraš malo počakati, da se ti odpre po potki prost prehod k vrhu.
Pa veliko Slovencev v soboto ni mislilo tako, saj sva na parkirišču videla samo še dva avtomobila z našimi tablicami.
Prijetno naju je pa presenetilo tudi to, kako veliko ljudi se je ob srečanju trudilo pozdrave vrniti v slovenščini
.
Prelepo
!