Mi smo šli pretekli vikend po malo daljši poti:
Triglavska turnosmučarska magistrala je velikopotezen in orientacijsko zahteven podvig, za katerega potrebujemo stabilno vreme in ugodne razmere, saj prečimo plazovita in za zdrs nevarna pobočja. Vsem težavam navkljub- ali pa prav zaradi njih- spada Triglavska smučarska magistrala med najlepša in najbolj zaželena doživetja zimskih gora pri nas.( Veliki turnosmučarski vodnik- Igor Jenčič)
Mi smo se je lotili v treh dneh, od sobote do ponedeljka. Skupno vsem dnem je kičasto vreme in idealne razmere, tudi smučanje v poznih popoldanskih urah je bilo super.
Prvi dan etapa od Vogla do Komne. Ker je bil sneg dober in smo imeli še nekaj energije smo potegnili do pod Podrte Gore. Smuka naravnost na Govnač je bila fenomenalna, tako dobra da nas je premamil še en kucel tik pred Komno.
Drugi dan je bil rezerviran za kraljevsko etapo. Ker sta bila Primož in Martin v kondiciji smo se odločili, da jo od Komne potegnemo do Kredarice. Do sedmerih smo šli čez Lepo Komno, tako da se je vlekla samo pot skozi gozd. Le ta je dobro markirana z zimskimi markacijami, kljub temu pa zahteva nekaj pozornosti, vsi predhodniki so se na tej poti izgubili. Dolina sedmerih jezer je predstavljala vrhunec drugega dne, vse lepo zalito in nobenih smučin. Pod Kanjavcem so se pojavile smučine, vrh pa je bil tako blizu, da smo morali še nanj. Proti Velemu polju je bilo pravo smučišče, s te strani je bilo za vikend na Kanjavcu vsaj 30 smučarjev. Na Velem polju spet po svoje na Konjsko sedlo in po temi do Kredarice. Etapa je bila res dolga, skupaj 25km in 2100 višincev gor.
V ponedeljek pa za zajtrk plačilo za dolg drugi dan, vzpon na Triglav, sestopili pa smo po Milerju. Ta je idealno zalit, kar sta izkoristila Blaž in Nika na smučeh. V celotni smeri je 70cm pršiča. Na Kredarici je utrujenost in vezi Marker botrovalo temu, da smo se v dolino spustili čez Kalvarijo in ne preko Staničeve koče. Moja druga izkušnja z gosti in vezmi Marker me spet ni prepričala v njihovo kakovost, tokrat se je na Touru zmajala glava in Martina smo bili skorajda prisiljeni zatejpati na smuči.
Tokrat pa nekaj več slik, foto Domen Kastelic, Primož Marolt in moja malenkost.Najdete jih na:
http://gorski.vodnik.alpinizem.net/blog/