Še malo več o Triglavu od mene:
V nedeljo z Igorjem in Zoranom čez slovensko smer v Steni. Jutro je bilo hladno, razmere pa so bile temu primerne. Čez celo smer smo sledili pomrznjenim stopinjam, sneg pa je cepine odlično grabil. Bele plati so brez snega, ostalo je še vse super zalito. Bučarjeva stenca ne bo več dolgo zdržala pod snegom, ko ga zmanjka se tu zna naredit snežen previs. Izstopili smo po zimski klasiki- Prevcu.
V smeri seveda nismo bili sami, pred nami je bila naveza, ki je izstopila po Frelihu, mi smo bili vseskozi nekako vzporedno s štirimi smučarji, za nami je bila še ena trojna naveza pa verjetno se je ta dan našel še kdo. Za sestop smo, kljub temu da smo bili peš, izbrali turnosmučarsko traso za Cmirom. Gaženje do Staničeve se je vleklo skoraj uro in pol, sneg na podih ni ravno prijazen pešcem. Od Staničeve pa smo bili nazaj pri avtomobilu v uri in pol. Skrivnost se skriva v oblačilih- goretex hlače dobro drsijo po snegu in po riti smo bili v dolini celo hitreje kot smučarji.
Tehnična oprema me je počakala v zimski sobi na Staničevi koči- soba je res vzorno urejena. V ponedeljek sem bil s Primožem in Tonijem zmenjen ob 7h zjutraj na Kredarici, saj smo se odpravili na Triglav. Tako je bil štart iz Vrat zgoden, že ob 3.15 sem grizel kolena s smučmi na nahrbtniku, spet za Cmir. Sneg se je umaknil kar visoko, jaz sem z dobrim tempom do njega potreboval 40 minut. Potem pa na smuči, sneg totalno zabetoniran. Tako sem najstrmejši del raje opravil peš, s čelko nisem hotel skočiti čez spodnji skalni skok.
Višje so bile razmere za hojo boljše, a brez srenačev ta dan ne bi prišel gor. Ob 6.15 sem zbudil tri fante na zimski sobi, za budnico se jim še enkrat opravičujem. Niso ravno dojeli od kod sem se vzel sredi noči in po kaj sem prišel. Deset do sedmih sem bil še celo malo pred planom na Kredarici.
Triglav po normalki ni zgažen, ker je bil sneg trd smo jo tudi mi pustili na miru. Raje smo odprečili nad ledenikom in nanj splezali po Milerju. Razmere za vzpon so bile fantastične, malo nam je pomagala stara gaz in vzpon je minil dokaj hitro. Na vrhu smo bili skupaj s fanti iz zimske sobe, iz primorskem strani je gor prišel Igor in malo smo pokramljali. Vreme in razgled je bilo fantastično, toliko časa si pozimi na vrhu ponavadi ne vzamemo- ali piha veter, ali je mraz…
Sestop je trajal malo dlje, iz sedla smo pogledali mladince, ki so se po Milerju spustili na smučeh, nato pa v umirjenem tempu sestopili za njimi do Kredarice. S Primožem sva odsmučala za Cmir, Toni se je odločil, da še enkrat prespi gor.
Smučanje za Cmir ena sama poezija od vrha do podna. Iz kredarice sva se spustila nižje kot večina, saj je bilo tistih nekaj zavojev vrednih malo daljšega vzpona do Staničeve. Od tam pa dol po desnem kraku, ki skoraj ni bil zvožen. Večina smučarjev je smučala levo, tako da sva midva skoraj celoten spust vijugala po nedotaknjenem snegu. Sneg se zaključi cca 100 višincev nad gozdom, turo pa sva že kar nekako tradicionalno zaključila Pr Železnk v Mojstrani.
Slike:
http://gorski.vodnik.alpinizem.net/blog/