Včeraj (četrtek, 21. maja). Iz Planine Blato na Laz, nato čez Konjske police na Vršake, Vrh Hribaric in čez Krstenico na Blato.
Z namenom, da nekoliko pofirbcam po Dolini pred Debelim vrhom in Globoki konti, sem se že malo po osmi zjutraj znašel pod zapletenim labirintom rušnatih dolcev, imenovanim Konjske police. Do njih se iz planine Laz pride po komaj zaznavni stezički, ki se iz gozdnate ravnine vzpne po dolinici Razor (levo Kreda in Slatna) in se naprej, če je verjeti zemljevidom, za Slatno vzpne preko grebena v dolinico Za Kopico.
Za prehod čez dolce nisem našeL nobenega natančnega opisa, le dva namiga: "na 1700 m (Razor) zavila desno na Konjske police in sledila macesnom" (Anže Čokl) in "je treba iz Razorja zaviti desno pri zadnjem macesenčku, ki stoji sredi dolinice" (Matjaž Čelik). No, na 1700 metrih sem na desni videl samo ruševje, kakšnih 80 višinskih metrov višje, točno pri zadnjem macesenčku, pa udobno neporaščeno gredino usmerjeno desno in navzor. Torej točno tja, kamor je treba. Pa sem ji zaupljivo sledil. A le kakih 250 metrov, ko se je zožila na ozek, 10 ali 15 metrov visok kaminček. Ni mi preveč dišal, celo iskreno dvomim, da je primeren za turne smučarje
, ki največkrat obiskujejo te kraje. Zato sem ga raje obplezal z desne strani, po kakših 15 metrov visoki travnati stenici (I-II, dobri oprimki). Takšno izmikanje je bilo seveda nemudoma kaznovano s pol urnim pretepanjem, ki sem ga bil deležen ob nekaj deset metrov dolgem prehodu skozi noro razraščeno ruševje v smeri izstopa iz kamina. No, tudi od zgoraj prehod čezenj ni izgledal nič bolj prijazen.
Nadaljeval sem v isti smeri, proti zahodni steni Debelega vrha. Orientacijsko sicer nisem imel težav, tudi na težko prehodne ruševnate prepreke nisem več naletel, le dolci in prehodi so neskončno krat šli gori - doli. Oblaki pa so se počasi pretvarjali v meglo, ki za pohajkovanje po takih krajih ni najbolj dobrodošla. Pod zahodno steno Debelega vrha je megla tudi prišla. Nadaljeval sem po ne preveč strmem snežišču v smeri sedla pod severnim grebenom. Tam se je malo razkadilo, lahko sem se bolje znašel. Na severnem obzorju so bili oblaki, črni kot sam hudič. Zato sem prvotni načrt opustil in se čez koto 2351m vzpel proti Vršakom. V zapisu o Kanjavcu sem namignil da bi kota lahko imela ime Vrh Lašt, kar pa ne drži. Vrh Lašt je del grebena Vršakov kakšen kilometer bolj severno.
Povzpel sem se torej najprej na Vzhodni Vršak (2440m), nato na tri vmesne in na koncu na zahodnega (2422m). S slednjega sem sestopil do skrajnega roba res Globoke konte, a še vedno nisem po videl celotnega dna. Ura je bila že pozno popoldne, zamislil sem si sestop po najbolj vzhodni od dolinic Za Debelim vrhom, ki se konča na sedelcu med Škednjevcem in Vrhom Hribaric. Zato sem se vzpel še na ta vrh in nato sestopil do Planine Jezerce (vode pri koritu ni, jo je pa obilno pri zajetju kakih 50 višinskih metrov višje proti Jezerskemu prevalu). Od tam pa na Krstenico in po lovski poti do Planine Blato.
Razmere so pozno spomladanske, če bi imel smuči s seboj, bi rekel, da je bil sneg kot puterček. Prediralo se je relativno malo, na bolj strmih oziroma daljših strminah s posivelim snegom sem nadel dereze (malo pod severnim sedlom Debelega vrha, Vršakih, pri sestopu po dolinici s Vrha Hribaric). Ob uporabi derez se mi še vedno kot največja nevarnost zdijo krajne poči oziroma nepredvidljivo globoke luknje pod snegom.