Triglav in Škrlatica

Včeraj zjutraj ob 4,15 parkiram v Vratih. Na parkingu samo štirje avti. Temperatura 12°C, popolnoma jasno nebo, torej vse za prijetno hojo. Čeprav jutro brez lune se je dalo do zore prav lepo hoditi brez svetilke. Na Triglav sem šel po Tominškovi. Pot je vredu. Snega na njej ni, razen v eni grapi za vzorec. Ga je pa potem naprej do Kredarice še veliko , kar prav pride pri povratku. Do Kredarice sem užival v popolni tišini. Ko pa sem prišel izza ovinka pod Kredarico pa povratek v civilizacijo. Tu me je presenetil tudi močan mrzel veter, ki me je hladil vse do vrha. Na vrhu krasen razgled na okoliške vrhove, še posebej na očakovo ženo. Sestopil sem tudi po Tominškovi, na kateri sem na komaj par metrov opazoval kozorožjo družino. Škoda, da mi je že takoj zjutraj crknil fotoaparat, ki pa je svoje že tako zdavnaj odslužil. V Vratih pa se nisem mogel upreti, da se ne povzpnem še na Škrlatico. Do bivaka na Rušju je samo eno snežišče, ki pa mu lahko izognemo po levi ali desni strani. Sneg se zopet pojavi v krnici Zadnji Dolek pod Škrlatico. Kolikor mi je bilo prej pri hoji na Triglav hladno, mi je bilo sedaj vroče. Bolj sem se bližal, vrhu bolj vroče je bilo. Obiska na Škrlatici precej, mnogo tudi tujcev. Na vrhu me je prevzel res neverjeten občutek, ko sem gledal na očaka na katerem sem stal pred nekaj urami. Skoraj nisem mogel verjeti samemu sebi. Sledil je še sestop nazaj v Vrata.
Lep pozdrav izpod lepe Mozirske planine, Janez.