Srebrnjak (2100)

pri skoku s 5. slike je prehod levo za robom.

S Srebrnjaka do T. Pelca ni z rušjem nobenih večjih težav. Tisti prehod, ki ga omenja @ugn, pa je tudi lahek.
Lp

Lepa hvala za koristne podatke, fanta.
Tura je že v načrtu za naslednje leto.

Cilj današnje ture ni bil Srebrnjak, a Lojzetovega povabila nisva mogla zavrniti. Po brezpotju in lovski stezici na sedlo Za Česnom. Od tu strmo navzgor, najprej preko Ovčje planje in potem še preko Kozje planje do travnate Rame. Tu se je pokazal vrh. Še nekaj strmih trav in poplezavanja v vršnem delu, bila sva na vrhu. Razgledi za vikat. Sledil je sestop po isti, strmi, strmi poti. Strmo, suhe trave zakrivajo ostanke stezic in stečin. A Lojze je pač Lojze, otrok teh strmin. Hodil je kot da je na sprehodu.
Lojze HVALA!!

V soboto z Andražem plezala v Srebrnjaku, imela super srečo z vremenom, uživala v razgledih na samotne vrhove in velike oblake. Za tiste, ki iščejo samoto in mir, je ta dolina vsekakor za obiskat.

http://www.simonerjavec.com/2016/06/pre-op-rehabilitation-climbing-again.html

Če koga zanima, vabljen k branju

Lp

A sta plezala Bratovsko smer ?

Da! Drugi in tretji raztezaj sva malenkost zasla, ostalo pa vec ali manj po smeri, dodala sva pa se en kamin vec

Bravo, vem v spodnjem delu je malo težja orientacija.
Ko sva s prjatlom plezala to smer sva tudi spodaj malo bolj iskala prave prehode.

Lp

Po južnih pobočjih v teh dneh kopno do vrha.

Krasen, že kar poletni dan nad Trento to soboto. Zahvaljujoč Lojzetu so bile strme brezpotne trave Srebrnjaka premagane brez težav, snega pa tam gori že nekaj časa ni več. Lojze se je prijazno ponudil, da me na vrh popelje po lovski poti do sedla Za česnom in naprej po mladih ter cvetočih - a zelo strmih - travah čez Ovčjo in Kozjo planjo. Malo pod vrhom, kjer se je najina »pot« priključila začetku kamnite grape (ki poteka vzhodneje od omenjenih travnikov) sva naletela tudi na par možicev, ki so jih očitno postavili letošnji obiskovalci Srebrnjaka, ki so tja po omenjeni grapi najverjetneje tudi prišli. Kot vedno, je spust zahteval še več zbranosti kot vzpon.
Težko rečem, kaj je name napravilo večji vtis – trentarska divjina z razgledi kot z razglednic, ali Lojze, ki me je po njej popeljal kot mladenič in mi jo razkazal kot svoj dom, za kar sem mu zelo hvaležen.. Hvala tudi Janezu za koristne napotke.

Prejšnji petek (11.10.2019) s Pl. Zapotok po Tumovi smeri na Ribežne in naprej na Srebrnjak.

V spodnjem delu sz stene Ribežnov se oprimem Desnega pristopa, v zgornji tretjini pa prečim levo do izstopnega raza, po katerem priplezam na Ribežne oz. greben med Trentskim Pelcem in Srebrnjakom. Nadaljevanje do Srebrnjaka mi je bilo že poznano od prečenja celotnega grebena Ušje - Srebrnjak. Tokrat z vrha nadaljujem naprej po izpostavljenem a zelo lepem grebenu Srebrnjaka vse do njegove strme zahodne stene. S štirimi spusti po 30m se spustim na sedlo Mala vrata. V načrtu je bil še Zapotoški vrh, ampak ker je bil že v mrzli senci in sem na njegovem vrhu že bila, se mu z lahkoto odpovem Tako se z Malih vrat usmerim navzdol po shojenih prehodih in enem večjem skoku. Lepa krožna turca, že nekaj let planirana, je končno dobila svojo "kljukico".

Lepo, čestitke

Noro fajn

Po moje boš to "kljukico" še kdaj ponovila.
Ker je tako, kot pravi Marjan.

Včeraj (11.5.2024) sva s sinom opravila spomladanski vzpon na Srebrnjak. Napotki iz predhodnih objav na tem forumu so nama bili v veliko pomoč, zato hvala vsem za opise.
Cesto sva zapustila na "slavnem" 20. ovinku in poskušala slediti stezici skozi gozd dokler se je dalo, potem pa ob levem robu melišča navzgor do prečne lovske steze, ki naju je pripeljala do sedla pri Česnu (ali kako je tam pravo ime), kjer sva splašila trop gamsov. Od tu naprej postane vzpon bolj zanimiv, saj na obzorju zmanjka nekih orientacijskih točk, vrha pa se od tu zaradi velikih naklonov ne vidi. V nadaljevanju sva se v trentarskem slogu vzpenjala rahlo v desno in navzgor. Desno od naju je bila ena izrazita grapa, Na tem delu je bila strmina na celi poti največja. Nato sva se višje povzpela v levo na lepo razgledno sedelce (višina okrog 1700m). Od tu sva zagledala prizor s prve od treh slik uporabnika dprapr (13.8.2013) in nekako sledila predlagani smeri. Ta naju je pripeljala do drugega razglednega sedelca na višini 1860m. Od tu pa se je že lepo videla lepa travnata rama, ki se začne nekako na višini 1950m in te lepo usmeri proti vrhu. Pot je bila v celoti kopna, trava pa suha. Travnate strmali krasijo avrikelj, svišč in druge cvetlice modrih in rumenih barv.
Dan je bil sončen, občasno so oblaki zakrili sonce, vendar so bili nad vrhovi Julijcev. Razgledi s Srebrnjaka pa so tako lepi, da se zlepa ne odločiš za sestop nazaj v dolino. Kot da si v središču Julijskih alp. Osupljiv pogled čez severno steno daje občutek čiste vertikale.
Sestopila sva po smeri vzpona. Cepin je za nazaj prišel v tistih strminah še kako prav. Verjetno je odveč poudariti, da človeka nisva srečala. Še po glavni cesti po dolini Trente je bilo zelo malo prometa.