Iz Zapoldna sem to soboto zjutraj krenil proti Zapotoku v lepem, jasnem jutru. Glede na to, da je prejšnjo noč deževalo, pot pa obraščena z visokimi travami, sem prišel do planine še dokaj suh, edino hlače niso bile za kaj drugega kot za ožet..
Na poti sem srečal le dva nemško govoreča pohodnika, ki sta nameravala preko sedla Kanja v Bavšico in naprej proti Bovcu.
Pot do sedla Kanja je v redu, razen enega dela, kjer je hudournik odnesel cca. 5 metrov poti, a se ga da prečiti brez težav. Preden se steza dvigne med skalami na Kanjo, sem do dobro vidne markirane poti, ki vodi proti Rutarski Trenti (oz. do Špička) prečil kar počez, saj križišča poti nisem našel. Kmalu sem jo ubral proti sedlu čez Lužo, kjer sem ob radovednih rogatcih zavil proti škrbini pred Šmihelovcem. Grapa do nje je strma, krušljiva, a kratka, do vrha pa me je čakalo še nekaj skrotja in trav. Pooblačilo se je, tako, da razgledov ni bilo ravno na pretek.
Ob povratku sem nameraval izkoristiti lepo neoznačeno potko, ki od prej omenjene markirane kmalu zavije proti Zapotoku, a se je nižje nekako izgubila (kot je pred mano ugotovilo že nekaj pohodnikov..
) Zato sem prečno nadaljeval čez gosto ruševje do široke grape pod Zagorelcem, ki se izteče na Zapotoku. Za ta ovinek sem bil nagrajen s prvim srečanjem s sovo v naravi…
Zaradi negotovosti – ali me spodaj čaka kakšen previsok skok ali kaj podobnega – sem jo raje ubral po grapi navzgor do markirane poti. Po njej sem nato nadaljeval proti Rutarski Trenti. Skalnat del poti se kmalu konča, pot skozi visoke trave pa je, kljub dokaj dobrim markacijam, včasih težko sledljiva. Za Razorcem je res krasen kraj, se strinjam s petrom2
Pot je na nekaj delih kar izpostavljena, problem predstavljajo tudi številne skale, ki jih prekrivajo trave – lep teren za gleženj zvit..
Proti koncu me je lovil dež, zato sem se do avta v Zapoldnem namesto po markirani poti spustil skozi Korito, po poti, ki jo je dprapr v eni od Igorjevih ugank poimenoval »skrivna stezica proti Špičku«.