Včeraj 9.8.2020 po tej poti. V tem koncu je še vedno lepo, kot pred več kot tridesetimi leti, ko smo se potikali po okoliških stenah. Priznam, da nisem bil siguren, da ne bom kam zašel. Med hojo pa so se spomini obujali, kot da bi vzel v roke prebrano knjigo. Tokrat je bilo v tem kotu ogromno planincev. Za nama sta šli dve skupini, ki mi nekako nista delovali za ta konec. Pri prvem tolmunu naju je ena skupina prehitela, ostalih pa ni bilo več. Višje, na prečenju ene stopnje, jih dohitiva in ugotoviva, da so šli za nama misleč, da greva na Kamniško sedlo. Nazaj je bilo predaleč, pa sva jih povabila s sabo. Mislim, da niso bili ravno sigurni vame, ker sem jim povedal, da moram pot še poiskati. Do Srebrnega sedla smo prišli srečno in brez problemov, tam smo se ločili. Midva sva posedela in pogledala v smeri Korošice, Dedca, Vršičev, Vežice in najvišjega nogometnega igrišča v državi. Ostali pa na želeno Kamniško sedlo.
Kljub napovedi lepega vremena brez padavin, nisem bil siguren, da se bo to res zgodilo. Že ko sva bila na Srebrnem sedlu, so se okrog Ojstrice zbirali oblaki. Med potjo čez Planjavo do Kamniškega sedla so se samo še večali in združevali. Nisva se obirala in sva kar nadaljevala do Jermance. Še prej kot sva bila v Kamniški Bistrici, je že padalo. Če bi se kje preveč zadrževala, bi bila mokra.
Pot skozi Repov kot je brezpotje. Potrebno je iskati prehode, ker ni markacij. So tudi stezice, ki vodijo levo in desno, tako da se je prav lahko malo izgubiti. Pogrešal sem tisto deblo v Klinu na katerem je kdaj pisalo, da ta pot ne vodi na Kamniško sedlo.