Rabeljske špice

Ital. ime za Rabeljske špice je Cinque Punte.
Do bivaka lahko prideš po označeni poti. Naprej ti pot kažejo posamezni možici. Vzpon na najlažji vrh Rabeljskih špic doseže II. težavnostno stopnjo (podrobnosti ne poznam).

Zanima me pristop nanje, oziroma na edino (Cinque Punte Prima), ki naj bi bila dostopna brez alpinističnih pripomočkov. V času mojega pristopa je megla pokvarila vidljivost, tako, da niti ne vem točno kje je prava smer. Vidna je cik cak stečina pod steno rahlo desno nad kočo, vendar tam ni bilo nadaljevanja. Skrajno desno se je pokazala nova stezica, ki pa je zašla v neprehodno skalovje. Morda je prehod v ruševju desno nad skalovjem ??? Stritarjev vodnik je tu neuporaben, zato se obračam na vas. Tnx.

Izpolnjena dolgoletna zelja. Prekrasno!

so nove želje in cilji

Nedvomno, mukica, nedvomno.
Bagi, za vzpon na vrh I. špice nujno rabiš dobro vidljivost. Smer gre po strmem pobočju nad meliščem nad kočo, je pa ves čas dobro označena z možici. Največje težave so strnjene v prvi tretjini (trentarska II, zelo strmo), višje je lažje.

Danes čudovit dan za čudovito turo. Pot je kopna, tu in tam samo kakšna krpica snega.
Jutri pa bo še en lep, sončen dan.....

Sedim ob rabeljskem jezeru (po obisku gora nad Belim potokom) ko jih zagledam: uaaa. Čisto so me prevzele. Moja nova želja in upam da se mi uresniči.

@Moyca-a te si mislila?

Razen prve z desne brez plezanja ne bo šlo.

Iz Remšendola po poti 520 do koče - Capana Cinque Punte. Z jase ob koči grem po stezici, kjer so položeni stari leseni žlebovi, tu in tam kak možic, zatem po melišču pod vznožje stene. Prvi del je kar strm, višje pomaga tudi rušje, potem pa se smer nekoliko položi, grem preko sedla in po gredini v levo na vrh. Razgledi seveda čudoviti. Sestopim do jase in grem naprej po lepi razgledni poti na Šober - Monte Sciober Grande, pa naprej na Vraško škrbino in sedlo Čez Stože, ter dol po poti 511 nazaj v Remšendol. Lepa krožna tura, ki bo očarala vsakega pravega gornika.

tudi nam je uspelo ... sicer po spodnjem krogu ... od remšendola po 520 do planine kolja ... s povratkom po 518 do malih rovt ;-)

Se da v enem zamahu vse obdelat če prav razumem? Oz če prespim v tisti hišici in zjutraj krenem Igor bo vedel
Hvala

točno te Miri.

Vem le to, da je na prvo najlažje, za ostale bi bilo treba pa v kak plezalni vodniček pogledat.

Remšendol je buril mojo domišljijo že dalj časa. Najprej so me navdušili Kugyevi opisi, nato pa še plezalni vodniček, ki je oktobra priromal v moj nabiralnik. Ta divji, množicam odmaknjen svet je bilo potrebno obiskati.

Začela sva po poti 518, ki naju je pripeljala na planino pod Rabeljske špice ter odpeljala proti Šobru in dalje po čudovitem, razglednem grebenu proti Vraški škrbini. Vem, da je že vse odkrito, napisano in opisano. Ampak jaz sem se počutila tako zelo...hm, kugyevsko.
Na Vraški škrbini sva malo posedela in opazovala ples megel, ki so se vile okoli sedla Čez Stožje. In ne boste verjeli, iz njih se je prikazal čisto pravi Kugy, no pravzaprav njegov sodobnik. Ni imel sicer klobuka, lodnastih pumparic in pletenih nogavic. Bil pa je zelo prijazen in kar nekaj časa smo klepetali. Skupaj smo se potem odpravili proti sedlu Čez Stožje. Pred njim je on zavil gor v brezpotne škrbine, midva pa sva se po poti 511 spustila preko strmega bukovega gozda in gruščnate grape nazaj v Remšendol.

Se še vrnem spomladi potipat stene in jeseni, ko macesni pozlatijo.

lp d

ps: nisva se vzpela na Rabeljske špice, ker pa gre za isto področje, nisem odpirala nove teme.

Včeraj se podamo v Zahodne Julijce, da se povzpnemo na Veliko belo špico, Divjo kozo in se vrnemo na izhodišče.
Vendar je pač vreme tisto, ki se na to ne ozira in je že kar pošteno začelo deževati, ko parkiramo na izhodišču.
Ko se zamišljeno oziramo v nebo, opazimo malo vstran moškega, ki sedi v prtljažniku svojega vozila in se prav tako ozira v nebo. Takoj ugotovimo da je to Igor Zlodej, ki mu je vreme prav tako prekrižalo načrte. Ker se nekateri iz naše skupine z njim že poznajo, se skupaj odpeljemo v gostilno v Trbiž, kjer pri kapučinu dve uri razpravljamo in pogledujemo skozi okno.
Ko že mislimo da se bo treba odpeljati domov, se iz severne strani začne jasniti in po napovedi, bi naj držalo nekje do 16 ure. Po hitrem posvetu se odločimo, da skupaj z Igorjem opravimo nekoliko krajšo turo na Rabeljske špice (špico). Odpeljemo se na gozdno parkirišče v Remšendol in se odpravimo po cesti iz katere kar hitro zavijemo desno in po zgornji poti nadaljujemo proti lovski koči. Pot se kar hitro začne strmo vzpenjati skozi gozd in po dobri uri in pol smo že pri lovski koči. Po krajšem postanku nadaljujemo skozi ruševje in preko melišča prispemo do vstopa v steno, kjer pustimo palice. V vodenju Igorja, ki je v teh koncih praktično doma, preplezamo manjši kaminček in nadaljujemo strmo navzgor po kar izpostavljeni steni, kjer nas Igor spretno vodi proti sedlu, kjer pot zavije levo proti vrhu. Nam je že kar pošteno vroče tako da Igor večkrat poglejuje nazaj in prilagaja svoj tempo, da preveč ne zaostanemo. Imel sem občutek, da če bi bil sam, bi šibal kot sneta sekira, saj mu kondicije res ne manjka. Po postanku na vrhu začnemo sestopati in pod sedlom zavijemo bolj v levo po drugi poti, saj bi za sestop naj bila nekoliko lažja. Kar hitro prispemo do žleba, v katerega visi vrv s pomočjo katere se spustimo vanj. Sledi spuščanje po gladkem, strmem in zagruščenem žlebu. Pod žlebom Igor zavije desno, kjer se začne prečenje izpostavljene mokre skale. Sledi kar adrenalinska, izpostavljena prečnica, ki nas pripelje na pot po kateri smo se vzpenjali. Še nekoliko poplezamo strmo navzdol ter skozi vstopni kaminček in najtežji del je za nami. Vračamo se po spodnji poti skozi gozd, ki preči strugo s tolmunčki in se v spodnjem delu zelo zoži in poteka nad navpično steno, preko katere so pogledi kar globoki. Ko prispemo do avtomobilov je ponovno začelo deževati in izkaže se, da smo ravno prav odmerili dolžino ture.
Plezalni del ture je kar izpostavljen in zahteva plezanje I. in II. stopnje. Posebno pri sestopu je potrebna še posebna previdnost, saj je na kar nekaj mestih velika nevarnost za zdrs. Kljub muhastemu vremenu nam je pod brezhibnim Igorjevim vodenjem uspela res lepa tura. Hvala Igorju in tudi ostalim.

Redko so takšni "nizki" vrhovi tako veličastni, kot so Rabeljske špice!
Lepa tura!
Je morda komu znano kakšno opravljeno prečenje celega grebena?

Celi greben bi bil pravi izziv za Juša, ker naprej je videti res divje.

Z včerajšnjega vzpona na spodnji povezavi še nekaj informacij za vse tiste gornike, ki bi se radi povzpeli na prvi, drugi in tretji vrh Rabeljskih špic.
Drago, vzpon na prve tri vrhove ni problem, vsi ostali pa terjajo precej tehnične opreme, abzajlov in veliko zelo zahtevnega plezanja. Še največ poguma in vzdržljivo​sti. Na spletu še vedno ne najdem nič o celotnem prečenju Rabeljskih špic.

https://picasaweb.google.com/113805105178377351223/RabeljskeSpice0806201402#

Že dolgo planirane, a očitno premalo "žmohtne", da bi prišle že kdaj prej na vrsto. Povsem neupravičeno, saj so name pustile zelo pozitiven vtis. Čeprav niso visoke, nudijo pravo šodrovsko avanturo. Poplezavanje čez prvo steno nad melišči je, navkljub oznaki "le" II,ob malo utrujenem dnevu lahko precej zračno. Tudi kasnejša rušnata prečka, mokra plata pred kaminom in zagruščen ter slutast kamin niso ravno za podcenjevati. Vse skupaj naju je kar presenetilo. Za kake 1/2 težavnostne stopnje, recimo.
Skratka, gor po poti 520, ki pa ni precej užitna. Pot je strma, z vse preveč ovirami (podrto drevje). V okviru časovnice sva pri koči, pri kateri še vedno močno teče voda (če bi prej to vedel). Po kratkem počitku se s "polno bojno opremo" podava proti prvi špici v upanju, da nama uspe v žep pospravit še kakšno (zahvala za namig gre seveda Jovanu).Do vrha Prime je vse tako, kot so opisovali že predhodniki, le da sva se midva vzpela in sestopila skozi kamin z bingljajočo vrvjo.
Na vrhu Prime, pa se je najina avantura šele začela. S kančkom šodrovskega nosu nama uspe najti zelo eleganten prehod s Prime na Secondo (Drugo špico). Konec koncev je lažje, kot pristop na Prvo. Ker je bila ura že pozna, nadaljevanje proti Tretji pa je bilo videti res bolj divje, sva se povsem zadovoljila z 2/5.
Čakal pa naju je še sestop. Časovno bi bilo sicer hitreje, če bi splezala nazaj na Prvo in se spustila po poti vzpona, a naju je zanimal kamin, ki ga omenja Jovan. S sedla ga "povohava". Je precej ozek in gladek, z zagozdenim balvanom, preko katerega se brez varovanja nisva upala. Ker pa nikjer nisem našel primernega mesta za izdelavo sidrišča, sva "pošnofala" še drugi kamin, oz. žleb. Ta se nama je pokazal, ko sva skozi okno zlezla na drugo stran. Žleb je povsem drugačen od levega (gledano s sedla) kamina. Podrtija, podrtija, podrtija... Uspe nama izdelati sidrišče in po vrvi s spustiva čez dva skoka, spodnjega pa preplezava prosto. Po pošodrani polici se v levo odlepiva od žleba in splezava navzgor na polico, ki vodi od levega kamina. Nižje se združiva s potjo, po kateri sva prišla gor. Od koče pa se v temi spustiva po veliko bolj prijazni poti 518.