Prečenje Kal - Čelo - Vršac - Travnik - Plaski Vogel - Vrh Labrje - Veliko špičje

Ura ni bila prav zgodnja, saj so težave z avtom vse skupaj nekoliko zakasnile. Parkirava pri prvi zapornici v Vasi na Skali in se podava po cesti proti Čistemu vrhu. Ko prideva v Dol pod Plazmi v levem ovinku cesto zapustiva in nadaljujeva ob strugi v Ravni dol, od tam pa naprej proti rami, kjer je začetek Tumove smeri (II-III, 300m). Z orientacijo nimava težav, saj se lepi prehodi kar sami kažejo. V smeri je dejanske plezarije bolj malo, večinoma loviva ravnotežje v gruščnatih grapah. Sonce naju pričaka, ko izplezava na greben in se znajdeva na markirani poti. Od tam imava še slabe pol ure do vrha Špičja. Od tam nadaljujeva po grebenu proti Vrhu Labrje. Za začetek imava nekaj lažjega plezanja v sestopu, ko pa prideva v prvo škrbino se prečenje resnično začne. Iščeva najlažje prehode, večinoma se strogo drživa grebena, le enkrat, ker resnično ne najdeva sprejemljivega prehoda, se spustiva malo pod greben. Vmes naju presenetita tudi dva abzajla, oba po cca. 15 metrov, tako da 30 metrov vrvi zadostuje in nama ni treba iskati obvozov. Greben, ki po zračni črti sicer ni dolg, nama vzame dobre štiri ure, tako da ob pol šestih stopiva na vrh Plaskega Vogla. Sledi še spust in prečenje do Travnika, nato pa hiter sestop po Travniški dolini do Planine za Skalo. Tam uloviva prečno stezico, ki naju pripelje direktno na jutranje izhodišče. Nekaj minut pred temo zaključiva turo, za katero sva rabila skoraj 14 ur.
V treh besedah: lepo, šodrasto, zahtevno

Super , pri meni že nekaj časa v načrtu, a še vedno čaka na pravi trenutek.

Ufff, nora tura v neobljudenem svetu, bravo

In končno še ta grebenček...ideja se je valila, čakala in dočakala...
V Bc se pripeljeva sredi noči, hmm, ob 01:00 zjutraj, avto potreboval nepričakovan servis, zato, odpiševa prvo začrtano turco in potoneva v kratek spanec…noč ima svojo moč, hehe in zjutraj se na hitro odločiva ter vseeno zapeljeva do Vas na Skali, do prve rampe in že stopicava proti Čistemu vrhu, a kjer se pot zadnjič stika s cesto, kar desno po njej in v prelepo dolino Ravni dol…ma kateri travnik in katere stene nad nama in tišina, katero kar slišiš, če malo postojiš...res pravljičen začetek turce
Vzpon do rame in začetka Tumove »smeri« je zoprn, težaven v smislu, ali izbereš melišče, ali travo ali nekaj vmes, gre bolj dol kot gor. Pod steno se opremiva in iščeva najboljše prehode. Kot smer sva si zamislila bolj plezarijo, je pa bilo bolj šodranje, mix skale in še več krša, ter oprimkov, ki se bolj slabo obdržijo na mestu, tudi tiste trojke oz. plate nisva »našla« ali sva jo mogoče obšla, saj sva iskala najlažje prehode. Na greben VŠ sva izstopila po levi varianti iz opisa, nato še malo po grebenu in že sva bila na vrhu Velikega Lepega Špičja. Malica in uživanje v razgledih na vse strani, a čakalo naju je še nekaj "malega" prečenja, hehe, zato se posloviva od vrha in nadaljujeva…ja, ja, preko vseh treh vrhov Labrja, čez Plaski Vogel, Travnik, v prečudovito Travniško dolino, mimo pl. Za Skalo, po lovski stezici, ki je že prava pot, v skoraj temi, nazaj do avta, ki je potrpežljivo čakal.
Hmm…dooolgo, divje, neobljudeno, na trenutke zračno, s pridihom ozkih zračnih poličk, ogromnih balvanov, »nekaj« krša, dva abzajla, narejena sta štanta, kjer je 30m štrik zadostoval in je visenje v prazno poskrbelo za »mojo rahlo« tesnobo in nelagodje, tako, da je moj souživač imel poleg vsega, zraven še veeeliko mero potrpežljivosti Prečenje poskrbi za nenehno gori-doli, tako, da časa za dolg-čas ni, mi2 sva se strogo držala grebena, razen na enem mestu, kjer to res ni bilo mogoče. Po zadnjem abzajlu, razen enega zračnega prehoda, greben postane bolj pohleven in tudi moj utrip se je začel umirjati, hehe. Se potem še kar vleče iz Plaskega Vogla in ja, ko bi rad bil čimprej v dolini, se mi je zdelo, da se dolina travnikov kar sproti daaaljša
Še ena, dolgo želena, kjer glava bije bitko, telo polasti strah, ter občutek majhnosti in je odlično imeti zraven nekoga, ki umirja »velike oke« naokoli, hahhahaaa…

...noč ima svojo moč,dobro ,da se noči malo daljšajo.
Čestitke za turo,ki si jo lahko samo predstavljam.

Hvala Miri

Vau, Rozi, pa teb se je čist odtrgal.
Lepa tura. Zanimivi opisi in lepe slike s poti oz. brezpotja.
Čestitke.

Dan grebenskih prečenj
Ko sem pred kratkim našel opis tega prečenja in občudoval čudovite slike Jovana in ostalih, sem le še čakal na primeren dan, da spet obiščem te, meni silno ljube konce. Zadnji vikend je bil eden najlepših letos, zato ni bilo težko izbrati primerne ture.
Glede na oba lanska opisa sem izbral smer od V. Špičja proti Plaskemu Voglu. Abzajli običajno pomenijo, da gre v drugo smer precej težko.
Na Vršiču me preseneti pogled na megleno plast, ki pokriva Trento na 1300mvn. Precej poznojesenki prizor.
Parkiram pri rampi nad vasjo Na skali. Spodnji del ceste do vasi popravljajo in med tednom je zaprta med 8. in 16. uro.
Kmalu ujamem potko proti Ravnemu dolu. Ko prebijem plast oblakov, zagledam žalostno prizorišče lanskega vetroloma. Gozd dobesedno poraziran. Gozdarji so letos razdejanje pospravili, zato se da priti skozi, kljub temu, da potke ni več. Na čudovitem Ravnem dolu se razpoloženje popravi. Kmalu zagrizem v melišče proti Tumovi. Prehod že poznam, a se ga ne veselim. Šele visoko gori je melišč konec in odpre se prehod levo na greben, po katerem poteka prehod. V iskanju najboljših prehodov kmalu stopim na greben Velikošpičja in markirano pot. Tu srečam prve planince, a gneče ni. Po kratki malici in fotkanju se odpravim po grebenu naprej, čas hitro teče. Vreme je naravnost čudovito.
Z V. Špice se greben globoko spusti do najnižje točke prečenja. Tu je treba narediti tudi edini obvoz; po južni strani. V melišču zasledim zametke stezice, ki pripelje do primernega mesta za vzpon nazaj na greben. Naprej grebena ni treba več zapuščati. Če rečemo Vrh Labrje grebenu med V. Špičjem in Plaskim Voglom, ima tri izrazite vrhove. S prvega sestopim v globoko škrbino. Zaključek sestopa je zoprna, izpostavljena prečnica. Kmalu pridem do okna, kjer se skriva šibka točka srednjega vrha, ki je tudi najtežje dostopen. Raven greben se konča odsekano. Sredi plate čaka sidrišče za spust. Klini so dobri. Pregledam prusik, ki ne kaže znakov starosti, zato ga ne zamenjam. Lahko potrdim, da 30m vrvi zadostuje za oba abzajla. Je pa abzajl precej "luftik". Vzpnem se na tretji, najvišji vrh in ker greben naprej kaže bolj pohlevno podobo, si privoščim malico. Špancir se spet konča odsekano. To bo sigurno drugi abzajl. In res, malo pod robom dva solidna klina in en star in en novejši prusik. V sidrišču je vponka. Med spustom si ogledujem možnost vzpona čez plate na desni. Videti je vsaj štirka, skala pa ne najboljša. Levo in desno tudi ni videti šibke točke. Ja, ta "stražar" kar dobro zapira prehod na greben; v nasprotno smer ni videti primernega prehoda.
Do Plaskega Vogla ni več težav, hoja po grebenu pa zelo lepa. Po ozki razi hodiš kar po vrhu. Na Plaskem Voglu se odpre pogled v najlepši konec Julijcev, Travniško dolino. Ker sem za greben potreboval dobri dve uri in pol, je ostalo še dovolj časa, da prečenje nadaljujem do Velikih vrat. Jovanove slike sestopa po grebenu Vršaca so mi odprle oči. Do sedaj sem šel na Vršac vedno preko desne grape, greben je bil na videz težji, kot je v resnici. V uživaškem poplezavanju po grebenu dosežem prvi vrh in nadaljujem do glavnega vrha Vršaca. Poiščem prehod na desni v škrbino, se spustim na Mala Vrata in nadaljujem po elegantnem grebenu Čela. Ker me sedaj čaka le še spust, je čas za malico in malo meditacije z razgledom za bogove.
Glavo za bajto tokrat izpustim in pod vrhom zavijem levo na izrazito polico. Sledim gosto posejanim možicem čez precej zapleten svet. Obstaja tudi varianta čez vrh Glave za bajto, a je prehod še bolj zapleten, mrak pa se bliža.
Pod stenco na Velikih vratih stopim na markirano pot. Škoda, da je dan že tako kratek, z veseljem bi zavil še proti Kalu. Odbrzim proti planini Za skalo. Spremlja me rukanje jelenov povsod naokoli. Na planini se sonce ravno skriva za hribe. Malo posedim in podoživim današnje čudovito doživetje.
V mraku po lovski sestopim nazaj do avta.
Za konec hvala vsem predhodnikom za vse informacije in slike, brez katerih je malo verjetno, da bi se ture lotil.

Super klobaso si zašpilil. Veličasna tura, posebno Vrh Labrja je grebensko zelo zahteven, jaz še pomislil nisem, da bi šel gor z ene ali druge škrbine, z juga pa ni nobenih težav.

Bravo, krasna tura.

@lijaneja
Kje okvirno si šel pa gor? Če gledam tvojo sliko 26, predvidevam da po grapi, ki prereže steno?
Edit:
ker iz juga grebena nisem videl, iz te Jovanove slike vidim, da si šel na desni vrh troglavega Labrja. Prej sem mislil, da na srednjega. Z leve je prehod nanj moja slika 19. Kako je z desne, pa se ne spomnim.

Tako je. Na vrh sem pristopil po grapi, če sploh lahko teh nekaj metrov vzpona tako imenujemo. Ne vem, kje je Jovan dobil podatek, da so Labrje trije vrhovi? Na kartah je izmerjen in omenjen le ta.

čestitke za opravljeno grebensko prečenje, zelo lepo opisano in tudi poslikano , zaradi takih poročil o turi, imamo radi ta portal

Zelo pomembno tudi to, da je vse na enem mestu.

Je dejanski vrh torej tisti na sliki lijaneje ali oni po prvem abzajlu?

Tale misteriozni Vrh Labrje zahteva bolj podrobno analizo. Zemljevidi niso v večjo korist, ker tudi na Sidartinem Bohinj, ki je 1:25000, ni mogoče točno določiti lokacije na grebenu.
Zato sem si pomagal s kartami DTK25, kjer grebenu ustreza karta z oznako 1123. Naložil sem jo v Ozi Explorer, noter pa potegnil še moj GPS track, ki sem ga obrezal, da je vseboval le greben med V. Špico in Plaskim Voglom. Track sem še malo očistil redundatnih in "plavajočih" točk.
Potem sem podatke točke, ki ustreza lokaciji Vrh Labrje na karti primerjal z časovnimi podatki v mojih slikah. Izkaže se, da gre za, iz moje strani, tretji oz. najvišji vrh, ki pride po prvem abzajlu in je viden na sliki 21 oz. je na njem narejena panorama 24. Ker gre od vseh treh izrazitih vrhov za najvišjega, bo to kar logično.
Na Jovanovi sliki gre za vrh pod črkami "tro".

Za začetek lahko začnete uporabljati pravilno ime: Vrh LabrjA.

Uf, si pa opravil pravo disertacijo Tvoji ugotovitvi bi delno kar pritrdil iz razloga, da je bil pri mojem obisku ta vrh kar 24m prenizek. A imaš po spominu občutek, da je prvi (tvoj) vrh res lahko toliko višji?
Ko berem opis od M&M, navaja Vrh Labrje moj hribček. Vrag si ga vedi, kateri je pravi. Bo treba spet gor in s kakšno zanesljivo napravo izmeriti vse tri (štiri).