Plaski Vogel

Tokrat smo se na Plaski Vogel odpravili štirje.
Pot smo pričeli v Vasi za Skalo, kjer smo na koncu ceste pred rampo pustili avto. Sprva po gozdni cesti, potem pa po prijetni stezici smo se povzpeli na planino Za Skalo, od tod pa v samotno Travniško dolino. Seveda je bilo cvetja toliko, da smo na Travnik prispeli precej kasneje, kot smo načrtovali
Po malici smo se povzpeli na Plaski Vogel. Kot smo ugotovili je imel vsak od nas svoj pristop, ki pa se bistveno niso razlikovali.
Na vrhu smo se odločili še za obisk vzhodnega, kakšen meter višjega vrha. Nekateri celo trdijo, da je šele tam pravi vrh. No, zbiralcem žigov ne bo treba lesti prav tja, saj sta žig in vpisna knjiga že na "predvrhu"
Nazaj spet na vrh Travnika in potem malo po svoje spust v Travniško dolino, planino za Skalo in nazaj do avta.
Kljub nedelji ves dan nismo srečali nikogar, čeprav je nekdo v vpisni knjigi bil ta dan vpisan. Sicer pa ta samotna gora nima veliko obiska. K sreči na poti ni koč in bivakov.
Pot na Plaski Vogel je dolga a presneto lepa
Slike:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2013-07-29
http://www.petersfoto.si

Ali bi se kdo pridružil vzponu na Plaski Vogel?
Pišite na ZS.

Včeraj smo zelo zgodaj vstali, ob pol šestih smo že bili Pod Zjabci tako kot še dva druga avtomobila. Takoj smo se usmerili na markirano pot in se dokaj hitro povzpeli, čeprav je steza še kar strma. Na razpotju za planino Za skalo so po tleh ene palice v obliki puščice, no tam je treba zaviti levo in po parih minutah se že vidi planino Za skalo, do katere pa se ne spustimo, ker moramo že prej zaviti na melišče proti Travniški dolini. Čim dospemo do jeklenic in se povzpnemo, se po moje začne najlepši del poti po travnatem pobočju. Kmalu zagledamo pred seboj Čelo in Vršac. Tu se stalno držimo bolj desne strani doline. Ob poti se lahko najemo tudi dobrih borovnic. Ko dospemo do zanimive kotanje, zavijemo proti levi in se povzpnemo in po razglednem grebenu prispemo do vrha, kjer stoji mali Aljažev stolp. Tu nas je presenetila izredna prisotnost planik. Po kratki pavzi na vrhu smo nadaljevali po grebenu ( eden je kasneje šel tudi direktno po grebenu do vrha Pl. Vogla, a je precej strmo) in se kmalu spustili nekaj metrov do vidnega začetka poti po južnem grebenu. Najprej se hodi po travi, za tem pa se na sredini zavije levo in se je treba povzpeti delno po grušču, delno po skalah in delno po travi do vrha. Ni težko, toda ni veliko možicev. Na vrhu smo se zadržali kar dve uri. Srečali smo fanta, ki je šel še do bližnjega vzhodnega vrha, ki pa je precej izpostavljen. Ko si na vrhu, imaš občutek, da si v osrčju Julijskih gora. Razgledi so neizmerni in raznoliki. Zanimiv je predel pod goro proti dolini Triglavskih jezer, ker spominja na lunino površje. Ob povratku smo se držali leve strani, se spustili po melišču in po tem kraškem svetu, polnem kotanj in vrtač, se dvignili do sedla in od tu krenili po vidni stezi pod Čelom, potem pa si lahko vsak poišče čim boljšo varianto do Travniške doline. Tu smo srečali tudi Majo O, ki sem jo prepoznala po njenih dveh simpatičnih in olikanih kužkih. Od tu do avta je bilo poti še kar precej, tako da so se noge že začele malo pritoževati. Toda ko smo jih potem namočili v mrzli soški vodi, so si takoj opomogle. Izredno raznolika in vitalna pokrajina, vredna obiska. P.s.: mislila sem, da bomo zagotovo srečali kakšno kačo, pa je nismo, le svizce in gamse.

Ker smo slutili, da bo v hribih kmalu sneg, za nedeljski izlet izberemo Rok-ova turna prostranstva okrog Zgornje Komne nad Dolino Triglavskih jezer.
Od Savice, čez Komarčo, mimo Črnega jezera, po Lopučniški dolini(kjer je bila zaradi vlage in sence pot prav zoprno spolzka), do Koče pri 7jezerih in naprej proti Velikemu Špičju, vodi markirana pot, ki pa se na opuščeni planini Pri Utah prične ožati, trave in rušje pa večati. Nekje na pol poti na Veliko Špičje, se po brezpotju usmerimo prečno navzgor na Brda, ki jih obidemo po meliščih in gruščju po južni strani. Svet se malo poravna in med Debelim Laštom in Brda-mi hodimo nekako na višini 1900-2000m, prostrane skalne plošče in špilje na tem delu poti se imenujejo Za dolino, od tod pa tudi naš cilj Plaski Vogel vseskozi vidimo pred seboj.
Vzpon na greben iz JV smeri opravimo cik.cak po skrajni levi grapi, ki je sicer bolj travnata kot skalnata, a dokaj strma. Ko pridemo iz nje na greben, logično nadaljujemo proti vrhu, greben pa je bolj položen in razmeroma širok, tako da ne predstavlja nobenih težav pri vzponu.
Iz vrha se spustimo malo nižje in se pod JZ grebenom usmerimo na sedlo, ki dokaj položno pelje na Travnik. Oba vrhova imata vpisno knjigo.
Pot nadaljujemo proti Vršacu, njegov vzhodni greben nad Škrbino je kratek, a zelo zahteven in zračen, pa nam že zmanjkuje energije, volje in časa. Nadaljujemo in se izpod Malih Vrat po ploščah in med ruševjem usmerimo proti planini Lopučnica, za kar pa je potrebno veliko iznajdljivosti in tudi nekaj sreče, da najdete dobre in prave prehode, in kar razveselili smo se potke, ki pripelje iz Velikih Vrat na Lopučnico. Iz opuščene planine smo zavili na pot proti Komni, po kakih 15 min hoje pa jo ubrali po Rokovi bližnjici, ki pripelje do Bele Skale. Od tam se prvi del poti - nazaj do Savice ponovi.
Čas naše hoje opisane ture cca 12 ur, zato jo je bolje opraviti takrat, ko je dan še daljši.
No priložene slikice so še brez snega, že danes je podoba teh gora, zaradi zapadlega snega, čisto drugačna.

Bravo, ''alyas''. Lep primer kako je treba objaviti brezpotno turo na tem portalu, podrobno z opisom in vrisano smerjo. Za vzgled vsem tistim, ki samo provocirajo, nič pa ne objavijo.
Iskrene čestitke za lepo objavljeno turo.

Čestitke Igor ,ravno tako tudi ostali družbi.Zelo lepa tura in tudi njen opis.Lepo se izkoristili jesensko vreme

Lep in nazoren opis

Zelo lepa tura! Hvala za izčrpen opis!

5 slika z besedilom zadostuje za pohodnike vajene brezpotij. 6 slika je pa za butalce, kar pa ljudje ki zavijejo iz markiranih poti niso.
Vrh sodi v traso BPP, tako da žig na vrhu je.
Ne provociram, to je samo moje mnenje, ki pa ga očitno lahko izražate samo nekateri. Vse kar sem na tem forumu kadarkoli in komurkoli napisala si upam to povedati tudi v obraz.
Zelo lepi in razumljivi so tudi opisi predhodnikov, brez vrisane linije pristopa.

Alyas, lepo, tudi jaz včasih zaidem na kakšno brezpotje, zato me ne moti kakšna vrisana smer za lažjo orientacijo, kot nekatere.

pikica1

neverjetno, kako ste nekateri na tem forumu nastrojeni, podobno je bilo v primeru VMP, kjer smo kot posledico izgubili zelo lep slikovni prikaz poti.

človek se prijavi sem v upanju, da vsaj na tem forumu debate potekajo strpno, pa je vse enako kot povsod drugod.

saj si niti ne upam objaviti svojih fotk iz zadnjih brezpotnih tur, kdo ve, kaj vse sem naredil "narobe" in bom deležen (nedobronamernih) napadov.

zate morda zadostujejo samo opisi in fotka 5, meni se pa zdi vsaka informacija (je ne jemljem kot suho zlato) dragocena. sicer pa, vsak od nekje črpa informacije, iz knjig, iz poznanstev, drugih planincev...ne vem kdo ima pravico risati mejo "kaj se sme" povedati, opisati in kaj ne.

ZeK


Eni si s takimi in drugačnimi komentarji dvigajo svoj ego in samozavest ali pa so očitno tako zafrustrirani in nevoščljivi do drugih,a ne pikica1

Lepa tura alyas! Letos sem bil dvakrat na Plaskem Voglu, ampak sam vzpon na goro nikoli ni bil po poti iz slike 6. Se zahvaljujem za vrisano pot. Uporabno.

pikica ali pa lizika je isti smorn-pametne do daske/ pametna.
brez teh dveh si ze foruma ne mormo predstavlat oz. njihovihh izpadov.

Čestitke, Aljaž. Vidim, da ste naredili še daljšo turo kot jaz. Malo sem bil v dvomih glede vašega povratka zaradi kratkega dne. Jaz sem namreč že sestopil z Vrha Labrje, ko ste vi šele dosegli Plaski Vogel.Mislil sem, da boste sestopili proti Planini za Skalo in nato dol v Trento.
Ja, lepo smo izkoristili še zadnji lep (kopen) vikend. Zdaj pa preklop na zimo.

Alyas, meni se tudi dopade, da kdo vriše smer pri brezpotjih. Na nas je, ali bomo to upoštevali ali ne. Ne razumem nestrpnosti do tistih, ki objavijo bolj natančen opis pristopa ali prikažejo smer. Kdo se lahko čuti poklicanega, da določa s kakšnim znanjem lahko nekdo osvoji nek vrh po brezpotju oz. pod kakšnimi pogoji? Še na veliko markiranih poteh ni nobene gužve, tu pa tudi ni za pričakovati, da bodo kolone, pa če je smer še bolj natančno vrisana. Če pa koga srečaš na takih brezpotjih, je pa prav navdušujoče, da nekdo izbere isti cilj istega dne. Opazila sem tudi, da nekateri podirajo celo možice, tako jih moti, da bi neprimeren pohodnik našel pot.To se je zgodilo lani pri odcepu za Koštrunovec s poti proti Mišeljski dolini. V razmiku enega tedna je možic bil, potem pa ga več ni bilo. Nekdo se je očitno odločil, da naj ne najde vsak te poti.

Tudi sam sem pred leti naredil podobno turo. GPS sled: https://www.dropbox.com/sh/9ibacufcrqg7ohu/AAAGZVw_jY2cXHF8OF4gJuDRa?dl=0

Lani sem šel iz Soče na Travnik in Plaski Vogel: https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5939481996247059393

Zek

Če te pod temo VMP kaj moti potem to napiši tam. Jaz v tisti temi nisem napisala niti besede. Nikjer v moji objavi ni napisano kaj kdo sme slikati in kaj ne. Mojo objavo si preberi še enkrat, in mi ne obešaj za vrat stvari, ki jih nisem pisala. Objave @strikanega so bile meni všeč, tako da ne...

Kar se pa tiče neoznačenih stez in brezpotij pa tja sodijo samo možici.
Kdor se iz vodnikov, ki opisujejo brezpotja, in razne objave tu na forumu ne znajde naj raje tja ne hodi. Picasso vas tudi ne bo mogel ves čas za roko držati gor v hribih. Eni bi očitno rabili črto že meter od parkinga.

Saj ne gre za to, kaj kdo rabi, ali črto ali možica ali gps, ampak za to, da na forumu izražamo svoja mnenja in podajamo opise in doživetja s poti, ki smo jih opravili.
Na kakšen način kdo to predstavi, je pa čisto njegova odločitev. Pomembno je samo, da ni žaljivo in da ne posega preveč v zasebnost posameznika, ki ni javna osebnost.
Saj navsezadnje so tudi v novih vodnikih o brezpotjih vnešene fotografije ali skice z vrisanimi smermi vzponov. Če pa nekdo ne želi ničesar in želi sam raziskovati, kar je včasih zelo zanimivo, pa ga tako nihče ne sili, da si predhodno ogleda opise.
Zdi se mi, da je tu bolj prisotna favšija ali želja domačinov, da te poti ostanejo skrite in dostopne samo ozkemu krogu ljudi. Poznam tudi takšne, ki jih še možici motijo, pa čeprav jih vsako zimo narava več ali manj sama pospravi. Zakaj bi skrivali lepe "poti", razen če to izrecno želijo lastniki zemlje, kjer te "poti" potekajo. Samo v tem primeru mi je "skrivanje" razumljivo in v nobenem drugem.