Za tiste, ki hočejo na malce drugačen način uživati v hribih????????????
Objavljeno: 18.08.2009 na forumu pzs
boleklolek
Veličasno jutro in nasmejan dedek parkirni mojster, ki mi pobere zelo skromnih 2.50 € glede na apetit ostalih uslug tam gori v naših gorah, me spravita v ekstremno voljo, da bi kar poletel proti Krederici. Čeprav je ura kazala že veliko minut čez osmo in sveta praznična maša ne bo čakala zamudnikov, sem se spomnil na resni obraz svojega ortopeda, ki mi je zabičal naj ne obremenujem kolena in čimveč počivam. Čisto počasi začnem slediti neki manjši skupini pohodnikov in se vspenjati po nekoliko rosnih skalah po zavarovani poti proti pragu. Trudil sem se – res sem se trudil, da ne bi nobenega nadlegoval naj se mi odmakne, da ga prehitim. A kaj, ko so sami pohodniki nekako hoteli, da odidem naprej in so se mi vsi po vrsti vso pot do Krederice samovoljno odmikali z poti. Že sem začel razmišljati, da pač nekatiri ne marajo dolgolascev za svojim hrbtom. Morda, pa so mislili, da sem kakšen ovaduh z velikim fotoaparatom okoli vratu, ki vseskozi slika naokoli.
Gor na pragu me je pričakalo toplo sonce in prečudovit pogled na pet postavnih bejb v prav našponanih pajkicah, obdarjenih z mladostjo, ženskimi oblinami in prikupnih obrazov v spremstvu treh mladeničov in enega ata, ki so veselo objemali vsak svoje pivce za živce. Nisem slišal kake štose so si pripovedovali, saj so se dekleta glasno in veselo hihetale ter si podajale flašo z borovničkami ali nekaj podobnim. Bili pa so prijazni, me lepo pozdravili in me ambulantno podkrepili z požirkom ali dvem s čiračara napitkom, saj nisem mogel ugotoviti ali so bile borovničke ali domače zvarjeni zeliščar. Karkoli je bilo pa je bilo zelo močno in pekoče, da so mi skoraj do Krederice silile solze v oči in me je žgalo do kolen. Pohodniki so me gledali čudno, saj sem skoraj tekel preko ledeniške skalnate planote, kajti bil sem prepičan, da me reši trplenja tisti trenutek samo Laško pivo pa tudi Unijon ne bo odveč. In ko sem zagledal kočo na Krederici se mi je tisti trenutek zdela podobna piksni dobrega hladnega piva. Podzavestno sem pospešil korak, ter si ponesreči porinil palico med noge in pred očmi obiskovalcev Krederice celebnil podolgem in počez in to prav na koleno, ki ga ne smem obremenjevat. Da so me planinci na terasi pred kočo debelo gledali, tega vam ni treba govoriti. Nahitro sem pobral vrečo z štirimi paradižniki in čokolado, ki so mi odfrčale iz glave ruzaka, ki ga povsej verjetnosti nisem zapel, ker sem tam doli na pragu preveč strokovno gledal tapostavne bejbe in izgleda nehote naredil tudi kakšen kiks. Pobrane reči stlačim na svoje predvideno mesto, z osvežilnim robčkom si očistim krvavo koleno in zaprašene dlani, foroaparat skrijem v torbico za kasnejši pregled, če je morda še kaj ostalo od njega, saj je prvi treščil na tla, potem pa jaz za njim. V žepu poiščem gumico in si razpuščene lase spnem v čop, saj takšen skuštran res ne morem tam doli k kapelici pred vernike in cerkveno gospodo v tem prazničnem dnevu. Kljub bolečini v kolenu raztegnem ustnico v nasmeh in se junaško podam do dvorišča koče. Ker nisem vedel, kaj se bolj spodobi, iti k maši, ki se je prav tedaj pričela ali očediti v kočo, sklenem, da gem najprej v kočo v umivalnico, ki je prva pri roki. A spotoma spoznam, da bom zamudil preveč maše, zato se podam do šanka in popijem eno pivce za žejo in enega v čast prazničnega dne, tretjega pa vzamem s seboj, da ne zamudim glavnega dela maše, saj sem svoji mami obljubil, ki je zelo verna in je v domu ostarelih, da topot prav zares grem k maši, saj reva to čaka že pedeset let in ji ne bo potrbno jokati in stokati, da ima juda v bajti.
Sicer se na maše ne spoznam velika a mi je bila obredna slovestnost v veselje, saj se ni govorilo nič takšnega političnega in nasprotujočega zgodovinskega slepomišja, ki se ponavadi vsilujejo na tako velikih organizioranih shodih in prazničnih svečanostih. Vse skupaj, pa sta olepšala in popestrila zakonca, ki sta praznovala pedeseto obletnico poroke. Piznam, da sem si tako ponovno poročno združitev prvič ogledal, saj se gibam med takšnimi prijatelji in znanci, ki bi me s kolom po buč, če bi jim svetoval naj se še enkrat slavnostno oženijo z svojo babo. Čito drugače pa bi bilo, če bi jim ponudil kakšno tisto bejbo, ki sem jih srečal tam doli na pragu, ki se mi zde iz minute v minute bolj privlačne in seksi, pa kr neki bi jih še rad videl pa tud pošlatal.
Ker pa bejb ni bilo še na spregled mi je nekaj uslišalo željo po videnju in zlomka tam doli na pristajalni stezi zagledam tazoprna soseda, ki sem jima že dolgo let trn v peti. Pred leti v ranjki Jugoslaviji sem že imel z njima čarovniški proces na sodišču, zato, ker sem rekel sosedi, ki je vsak teden pridno trkala tepihe čez balkon na moje sušeče perilo, da je zaf..ana čarovnica, ki jo bom poslal na grmado. To sosedi in sodniku ni bilo všeč in dobil sem pozdrav pri plači z enim miljonskim minusom v tedanjih dinarjih. Ja to je bilo tedaj kr nekaj poštenih gajb Laškega.... Sklonil sem roke k molitvi in v mislih zaprosil vsemogočne tam zgoraj, da če mi že sodišče noče pomagati, naj mi vsaj oni, da se soseda čimprej pobereta v dolino in mi polepšata ta praznični dan. In pravzares so me uslišali svetniki, saj sta se kmalu po maši pošasti pobrali nevedi kam...
Po končanih ceremonijah se spravim v kočo malo pofirbcat naokoli in pofotkat praznično razpoloženje. Mislim, da smo se verniki in neverniki okužili z dihidraciskim virusom, saj so nekatiri ali popravici povedano skoraj vsi, kar lepo pridno lajšali omenjene težave z rudečimi in zelenimi pločevinkami. Ko se ozračje v koči in okoli nje nekoliko ovlaži in nismo imeli prisotni več suhih ust, smo mnogi navalili na kuhinjske zvarke in potešili še lakoto, saj za zdravo življenje je pomembno tudi to, da če veliko piješ ne smeš biti škrt in moraš tudi nekaj malega pojesti. No današnja mladina tega zdravniškega nasveta očitno ne razume, zato niso jedli skoraj nič, so pa raje malo več popili. Važno da je želodec polen.
Ob osmih zvečer nam je radijo slovenija prvi program pripravil koncert iz naših krajev in popestril dogajanje z javljanjam v živo v program direktno iz Kredarice. Pohvalil bi sodelujoče in nastopajoče. Posebno gospoda, ki je pel v slogu opernega pevca in solista baritonista in njegovega zvestega spremljevalca na lesenih citrah. Čeprav sem zagrizen Hard roker in druge glazbe skoraj ne poslušam, ker mi gre zelo na živce, sem bil prijetno presenečen nad zvonkim žametmim glasom pevca in mu celo zaploskal. Še bolj pa so bili navdušeni vsi osali poslušalci, tudi tisti tam nekje v studiju v Lblani in fotoaparati so upravičeno popolnoma razsvetlili prostor. Še dobro, da niso fleši radioktivni. Da smo napolitankarjem tam doli v dolini predstavili planinski utrip, smo poskrbeli zvesti poslušalci, celotno osebje koče, predstavnik P.D. Matica ljubljana in pa predsednik planinske zveze Slovenije...
Bilo je prav komično, da smo za isto mizo sedeli eni, ki se borijo, da se zapre Aljažev stolp v muzej in mi, ki ne želimo skrunjenja kulturnih spomenikov. Že ko so ugledni gostje prisedli za mizo, kjer sem sedel z prijateljico in ko ni nihče ob prihodu za mizo naju pogledal ali planinsko pozdravil, sem takoj vedel kako priljubljen sem pri odgovornih znotraj PZS. Pa vendar sva si z predsednikom PZS segla v roke, ko mi je predal nagrado, ki sem si jo prislužil, ker sem prvi pravilno odgovoril na zastavljeno vprašanje občinstvu tu na Krederici... Potem pa vse tiho je bilo, samo obšasni pogledi so govorili svoje. Prav prijetno, pa me je presenetil ugledni predstavnik PD Matica Ljubljana, ki je odgovoril na radisko zastavljeno vprašaje o premestitvi Aljaževega stolpa v muzej, da on in njegovo PD društvo ne podpirata odstranitve stolpa in da naj ostane tam kamor tudi sodi – na vrh Triglava. Po tej izjavi je za našo skupno mizo bilo videti takole; eden zelo vesel takšne izjave in nasmejan – drugi pa kot bi imel pona usta kislih kumaric....
Jaz sem šel do šanka in si naroči eno rudečo in eno zeleno piksno. Rudečo sem spil na zdravje mami, zelenega za pokojnega očeta in še dva za svoje otroke in še enega za uglednega gosta PD Matica Ljubljana in njihove člane, ter se nato čisto počasi odpravil pod odeje...
A nisem prišel daleč, samo v naslednjo sobo, kjer se je ves prepoten mladi harmonikaš trudil z domačimi vižami popestriti vzdušje vsem prisotnim, ki so oblegali šank in peli narodne pesmi. Tudi sam zapojem in neka bejba me povleče za roko, da bi zaplesala. Utrujen od hoje in nekajurnega sedenja, mi zaradi nepazlivosti spodrsne po razmočenih tleh in telebnem z bejbo na obljižno klop. Se pa res vidi, da imam nizek prtisk, saj se mi je začelo malo vrteti v glavi in od pretresa dvigovati v želodcu, zato se nisem mogel takoj skobacati na noge. Pomagalo mi je dekle na kateri sem ležal in mi vseskozi zatrjevalo, da ona ni asvalt, da bi se valal po njej. Še to mi je očitala naj pijem manj, če mi pijača škodi. Mislil sem si, ti se pa spoznaš na nizek prtisk....
Firbec mi ni dal mira, zato se odpravim še v nasednjo sobo v katiri je bila ista zgodba. Zelo dober harmonikaš in nekaj pivskih pevcev okoli njega in polno veselih planincev, ki so pomagali prepevati. Kmalu se prične plesati in glej ga zlomka, od nekje se prikaže moja posteljna soseda, z katero sva se seznanila popoldne, ko sem si rezerviral posteljo in sva malo čvekala. Ni me vprašala nič za dovolenje ali me prosila za ples, enostavno me povleče v kot sobe, porine stola pod mizo in se začne vrteti okoli mene. Vrtela, pa se ni samo ona ampak se je vrtela cela koča. Še dobro, da imam atletsko postavo in dve številke večje čevlje, da se nisem takoj prebrnil. Vendar so mi vsi vrteči deli okoli mene povzročali v želodcu iz minute v minuto večjo slabost in me vseskozi sililo na bruhanje. Soplesalka mi svetuje naj grem v skret bruhat in se zatem v umivalnici osvežim pod hladno vodo. Ona pa je določila, da mi bo pomagala na vsej poti. Nisem se dal prositi in pomoč sem tudi sprejel, saj mi je pritisk že zelo močno padel. Kako sem prišel v stranišne prostore po tistih razmajanih, tresočih in štorastih stopnicah, ki so se mi vseskozi zapletale med nogami in me poskušale prebrniti naprej in nazaj ve sam moj angel varuh in v veliki meri se morem zahvaliti moji soplesalki, da sem še cel. Hotel sem ze povračati kar v zelo priročen umivalnik, a me bejba okrega in napoti v prvi smrdlivi skret. Še dobro, da dobro vidim, da nisem začel takoj povračati, saj bi pobruhal nesrečnika, ki je sedel na sraniščni školki in veselo spal.....
Ko opravim z...in se kar dobro osvežim pod mrzlo vodo, se prične tudi koča manj vrteti in tla se umirijo. Soplesalki, ki mi je z skret papirjem obrisala obraz in mi lase ponovno spela v čop, se zahvalim za pomoč in ji obrazložim, da sem sigurno pojedel nekaj, kar ne prenese moj želodec. Obljubim ji, da jo zjutraj počastim in se ji odolžim. Ko se vrneva na hodnike, jih je že veliko ležalo ležalo vsepovsod po tleh. Ko enemu rečem, da se bo prehladil na podu, me pošlje v p.m. Šele harmonikaš mi pove, da je devedeset gostov brez postelje...
V obeh sobah pa je bilo rajanje na vrhuncu. Po tleh so se kotalile prazne piksne in strežnice so jih komaj sproti pobirale. Srečni planinci, da se praznik uspešno in slovesno poslavlja, so skakali naokoli in tudi po stolih, klopeh in mizah. Bilo je videti, kot da lovijo drug drugega. Ko vidim rudečo in zeleno barvo na mizah, dobim takoj suho grlo. Da bi se odožil soplesalki za pomoč, jo vprašam, če jo lahko že sedaj počastim in že rečem dva laška piva mlademu dekletu za šankom, a me soplesalka potisne proti spalnicam in mi pove, da je ura že ena ponoči in če hočemo jutri hoditi, moramo pod odeje. Ker me je prav tedaj začela boleti glava, pozabim na suho grlo in odidem na počitek....
Ker pa je bila zgoraj zabava na vrhuncu, smo bili mi tu doli v spalnicah kot v kovačiji. Tresel se je strop, pokalo je, škripalo, stekla so žvenketala in gostje so sovražno in glasno preklinjali, ker nihče ni mogel spati– živa norišnica do dveh ponoči. In ko smo že mislili, da se je vihar polegel se je šele začelo. Preseljevanje veseljakov iz zgornjih prostorov v spalnice je zelo zapleten postopek. In če ni proces usklajen prihaja do težav, ki so jih občutili vsi tisti, ki so imeli namen mirno zspati. Alkohol je vladal in prikazoval vso hudobijo in silil prisotne, da so počeli stvari, ki jih trezni zagotovo ne bi. Padali so udarci, pokale palice, kletvice in celo grožnje z smrtjo. Smo pa res čudni.... Zakaj dopuščamo, da vedno zmaga alkohol. Smo Slovenci res njegovi sužnji ???....En dan poprej so na radiju ena govorili odgovorni za varnost v gorah in soglasno ugotovili, da se zmanjšuje uživanje alkohola v gorah. Komu na čast se lažemo?...Vrane se nam bojo smejale...Ko se je vse umirilo in se zasliši samo se smrčanje pogledam na uro. Tri in sedemintrideset minut. Kmalu tudi sam zaspim.....