V upanju, da je tudi pozno bolje kot nikoli… V nekaj dneh (od 6.7.2017 do danes) se razmere niso mogle kaj bistevno spremeniti.
Malce pred sončnim vzhodom se iz Ovčje vasi/Valbruna napotim do planine Ravna/Malga Rauna in naprej na Poldašnjo špico/Jôf di Miezegnot (2087 m). Grapa pod vrhom je resda malce sitna (slika 1), a vseeno mačji kašelj v primerjavi z nekaterimi odseki v nadaljevanju. Z vrha jo uberem po poti Alpinskega bataljona Gemona/ Sentiero Battaglione Alpini Gemona, CAI 649, ki naj bi bila, sodeč po spletnih virih, ob bližajoči obletnici velike morije, ki ji naši zahodni sosedi pravijo Gradne Guerra, obnovljena. Pot je lepo označena in po prečenju melišč pod Piparji/Monte Piper (slika 3) zgledno zavarovana (slika 4) vse do vrha Visokega Piparja (2069 m). Spust in vzpenjanje proti Škrbini Čanalut/Forchia di Cjanalot, kot tudi pristop na Vrh nad Cijanerico/Cima Vildiver (2008 m) je sprehajalna poslastica, nadaljevanje na Visoko špico/Cima Alta (oz. Véliki Vrh, kot je zapisal dr. H. Tuma) (2046 m) pa odlično opremljena zavarovana pot (sliki 10 in 11). Spustila sem se do sedelca, od koder naj bi med rušjem vodila nemarkirana stezica na Gosadon (1968 m). A glej ga zlomka, stezice nikjer. Spustila sem se še malo, čeravno sem si že z vrha Visoke špice ogledala severno stran Gosadona in zatorej vedela, da se bom kaj kmalu znašla pod njegovim skalnatim severnim obličjem. Ko se skoraj zaletim vanj, se odločim, da jo bom poskusila kar po grapi (slika 16) ubrati proti vrhu - močno odsvetujem, svet bi si zaslužil naziv ‘poplezavajoča podrtija à la carte’. Res pa je, da se na njenem izteku znajdeš na stezici, od koder je le še nekaj minut do vrha, na katerem se tako kot na celotni poti ostaline vojne preteklosti prepletajo s cvetlično sedanjostjo. Le kje sem zgrešila odcep? Zaradi radovednosti, trme in neugodne grape, sem se nazaj do poti 649 spustila po stezici, ki me je pripeljala na sedlo (slika 19). Nadaljujem gor in dol med zaplatami dlakavega sleča in s pogledi proti planini v Dupljah/Malga Granuda (1501 m). Ko prispem do možica, se usmerim desno proti naslednjemu vrhu, Cuel dei Pez (1943 m). Stezica vodi skozi rušje, označena je s starimi rdečimi pikami. Dol grede sem jo ubrala po neki drugi stezici/stečini, a je bolj rušnata, zato predlagam spust po poti vzpona. Z vrha in pozneje, ko sem bila zopet na poti Alpinskega bataljona Gemona, sem videla, da je možno sestopiti tudi po grapi, ki se začne malo pod vrhom in se izteče na markirani poti malo bolj proti zahodu. Sledilo je nadaljevanje do Vančele/Forcella Cuel Tarond (1740 m). Od tod naprej so bile informacije s spleta napačne, saj nadaljnja pot 649 NI obnovljena, za kar jo odsvetujem. Začetni del zložno preči pobočje Brd/Monte Secchiez o Berda (1839 m) in ponuja prijetno sprehajalno dogodivščino z zanimivimi gradbeniškimi vložki (sliki 26 in 27), dokler ne pride do prvega kritičnega prehoda/grape, kjer so jeklenice potrgane, pod nogami pa se vse odkotali proti dolini (slika 28). Na drugi strani je nujno splezati navzgor do nadaljevanja poti. Na eni strani je skala, na drugi si je moč pomagati s propadajočim vojnim objektom; čezenj leži deblo na sliki. V nadaljevanju sta še dve ‘krasoti’, nekoč poimenovani mostička (slika 29). Pri polomljenem se je treba spustiti v grapo in se povzpeti nazaj - ni težko, ker je ob mostičku jeklenica še v solidnem stanju. Za drugega ne vem, kolikokrat bo še prenesel, da se bosta čezenj ‘sprehodila dva žaklja cementa’; več najbrž ne bi zdržal. Pot naprej je zopet lagodna. V gozdu so že pripravljena debla za sanacijo poti in ob premišljevanju o celodnevnem potepu po sledeh 1. svetovne vojne prispem do majcene kapelice na začetku Velike Planine/Casera Biéliga (slovensko poimenovanje po Tumi). Od tod se je potrebno povzpeti le še na Dol/Sella Bieliga (1479 m) (slovensko poimenovanje po Tumi). Sledi kar dolg in meni ne pretirano všečen sestop v Lužnice/Bagni di Lusnizza (700 m). Pot je označena, vendar pri Rifugio Berda ni oznake, da pot 603 zavije z bele ceste na zaraščeni kolovoz, ki preide v stezo (slika 33), zato sem si podaljšala potep še za kakšnih 20 minut. Pot se v dolini priključi cesti. Zavijemo levo in nato desno skozi prvi avtocestni podvoz ter nadaljujemo po glavni cesti mimo hiš do centra vasi, kjer je moč v gostišču Albergo all’ Orso za 2,15 eur kupiti avtobusno vozovnico do Ovčje vasi in se pozanimati o voznem redu.
Mimogrede naj še omenim, da sem na koncu potepa govorila s petimi domačini, ki niso razumeli niti ene slovenske besede. Tudi v angleščini niso prve violine, dva pa sta omenila, da govorita nemško, a smo se sporazumeli šele, ko sem čudežno v trenutku spregovorila v domačem jim jeziku, ki ga mimogrede sploh ne govorim.
Če telefon ne laže, se je nabralo 2481 m vzpona in nekaj več sestopa. Skupna razdalja naj bi bila 29 km.