Kresišče, Mojstrovica, Visoki (kurji) vrh

Parkiram pred zapornico in jo mahnem po cesti navzgor.Ne preveč strma cesta se vije in ji ni videti konca.Med potjo pridem do korita v katerega teče studenček,okoli po vrbovem grmovju pa polno ptičkov,ki se komaj zvrstijo pri kopanju.No pa mi le uspe priti do konca ceste.Krajši vzpon in že sem na širokem travnatem grebenu, pri krajeh pa rastejo mogočni macesni.Sprehodim se skoraj po ravnem med macesnovim drevoredom do velikega planinskega travnika pod vrhom Mojstrovice.Z vrha pa lep razgled na Julijce. Med počitkom mi sede na roko metuljček in se kar nekaj časa greje na soncu.Ko odleti sede prav blizu jaz pa hitro aparat predno sprožim ga že ni.Kar dobro me je sprehajal po Mojstrovici predno mi ga je uspelo slikati.Vse naokrog pa mir in tišina le kukavica se oglaša v gozdu malo pod vrhom.Še se vrnem sem gor v jeseni ko bodo macesni v zlato odeti. Lep pozdrav

Ajda, tvoj opis izleta na Mojstrovico mi je ostal v spominu in danes smo obiskali ta prijazen vrh. Macesni so rumeni, prav žarijo pa še ne - še malo...
Lp, Ljubica

Pozdravljena, Ljubica ja meni je bilo zelo všeč na Mojstrovici,kot vidim ste uživali tudi vi.Macesni se pa že barvajo bo treba spet gor. Lep pozdrav, Ajda

Včeraj sem šel na Kresišče z avstrijske strani. Začel sem pri Hotelu Baumgartnerhof in šel v spodnjem delu najprej po ferrati, ki poteka ob potoku Ročica/Rotschitzabach. Nadaljeval sem po običajni lahki poti mimo koče Mitzl Moitzl Hütte do mejnega grebena in nato na Kresišče.
Ob vračanju sem se ustavil še v plezališču Kanzianiberg/Škocjanska gora, kjer je poleg številnih plezalnih smeri tudi kar nekaj ferrat.

Ne moreš verjet! Zanimivo skratka! Čeprav avstrijci pa njihove ferate.. ,no ja, kaj hočemo...

Bom kar pod tole temo napisala, čeprav sva se povzpela samo na Kresišče (sem videla, da je tudi @Rok naredil tako, on bo že vedel, a ne? ).

Želje so bile večje, ampak tako je to v teh dneh, da če bolj pozno začneš, so ti ure dneva štete. Pa ni bilo panike, želela sva si en lep, jesenski foto-potep, pa še z lepimi razgledi povrhu in Kresišče je bilo zadetek v polno – s Srednjega vrha čez Grajšco in nazaj.

Količina snega naju je presenetila. Začne se malo predno je treba prečiti potok Hladnik, tudi do 15 cm ga nanese, okrog poldneva in malo čez je bil še trd oz. ravno malenkost odpuščen in prijeten za hojo, popoldne na povratku pa že čisto južen. Ker ni nobene podlage, se je prediralo do trave in je bilo mestoma kar drseče.

No, toliko o razmerah. Ampak to, kar je danes štelo, so bili zlati macesni in božanski razgled. Če bi za malenkost manj pihalo na vrhu, bi verjetno prišla s čelkami nazaj v dolino …tako sva pa zaključila ravno, ko je sonce šlo dol za Jalovcem in je prelepo vas Srednji vrh objela hladna senca….

Včeraj sem bil po dolgem času spet na smučeh. Preteklih deset dni sva z Mihom doma preganjala prehlad in gibanje sem že zelo rabil.

Z Jernejem sva se za Mojstrovico odločila v okviru izobraževanja za gorske vodnike. Snega na cesti je ravno še dovolj, da se veliko večino poti da napraviti na smučeh- razen 5 minut hoje pred tunelom. Vseeno pa ga je preveč, da bi se z avtom pripeljal kam višje od glavne ceste.

Tako nama ni preostalo nič drugega kot hoja po 7 km dolgi cesti do planine Mikulovica. Od tam pa v gozd in iskaje prehodov med drevesi do vrha Mojstrovice. Zadnjih 400 višinskih metrov je bilo slutiti sonce, ki pa se kljub kar dolgemu času, preživetemu na vrhu ni pokazalo.

Smučarija je bila večinoma po dobro vozljivem gnilcu in če zadaneš prave prehode se je nabere za 700 višinskih metrov. Za zaključek pa še poganjanje po cesti in smuk do avta.

To so res divji in precej neobiskani konci naših gora. Po mojem mnenju so po krivici zapostavljeni, saj ponujajo super razglede in divje okolje.

Slik pa tokrat ni, ker se mi je skril kabel za polnjenje fotoaparata.

....Kresišče....Od začetnih 2cm snega, kmalu zadaj za lovsko kočo, pa do 20cm ali še več proti vrhu. Sneg moker in drseč. Razgledi samo na trenutke. Gozdna pot iz Sr. vrha je kot vedno uradno zaprta, vendar je prevozna. Zadnja dva jarka sta kar precej globoka, ni za vsak avto.
Zgoraj delajo letos nadure, 1.junij pa toliko snega po naših hribčkih...

V nedeljo,16.6. sva se v družbi prijatelja Jurija tokrat odpravila na delček trase, ki nama je ostala od preteklega vikenda, ko sva prečila Z del Karavank od Korenskega sedla do Srednjega vrha...
Ker se je obetala malo hladnejša nedelja, smo se odločili, da bo to pravi dan za spoznavanje tega dela Karavank, ki prav veliko obiska tod naokoli-če izvzamem Kresišče, le ne vidi.
Zgodnji jutranji start nam je dal vedeti, da se bo naredil prečudovit dan, ki pa le ne bo prevroč...in zna ponuditi tudi kakšno osvežilno dežno kapljo. Jutranja kava nam zbistri glavo in seveda misli, ter nam da novih moči in zagon.
Dolina potoka Belce nas v svoj objem privabi okrog 5.30h. Kanjon, ki leži pod nami in skalnate peči nad njim, tvorijo čudovito harmonijo....in so pravi raj za iskanje fotografskih motivov....Pogovor nekaj časa poteka v smeri čemu je bila cesta prvotno namenjena in kdaj je bila pravzaprav zgrajena. Do zaključka nismo prišli, kar pomeni, da nas čaka branje kakšne zanimive literature. Izhodišče-nekaj 10m od rampe gor, zapustimo okrog 6h. Tako sveže in spokojno je bilo, da nas so noge kar lepo ubogale in vodile čez planine in grape,ter preko sedel na vrhove. Gozdna pot, ki vodi proti Jepci in Kepi in se kasneje odcepi in vodi v drugo smer, nas po kakih 15 minutah pripelje do planine Na planji. Tu ni ne duha in ne sluha o kaki paši, niti o kakih stajah...je pa kasneje opaziti nekaj kravjekov, kar nam da misliti, da tod okoli poteka paša. Lovska pot nato zavije desno v breg....nekaj časa se počasi, v določenem delu pa tudi prav strmo dviguje...Nekajkrat prečimo potok Belca, ki ima več rokavov in pa grap, ki ponujajo raznovrstno cvetje...Po kaki uri in pol smo na sedlu, na katerega se bomo kasneje še vrnili...a iz povsem druge smeri. Gozd, po katerem hodimo, je več ali manj igličast, prevladuje cvetoči macesen. Misli me že odpljujejo v jesenski čas, ko zna tod naokoli biti pravljično....Počasi se med cvetočimi telohi dvigujemo do naslednjega sedla...pod Laskovcem. Sedlo je precej razgledno, saj nam ponuja pogled na Murnovec, Bele peči, Trupejevo in Maloško poldne ter na Ojstro peč. Pod nami leži planina Za lepim vrhom, ki je ob 8h še posebej lepa....Zaznati ni nobenega, tako da uživamo v čudovitem dnevu....in v opazovanju narave. Če imamo veliko časa, se lahko na Kresišče odpravimo desno po vidni lovski stezici, ki poteka v vršnjem delu po grebenu. Mi smo se tokrat odločili za krajšo pot, ki poteka pod Kresiščem in nas pripelje spet do novega sedla in na vrh. Žal nam je megla, ki se je dvigovala iz Koroške, prekrižala načrte o super razgledu. Tako, da je bilo prisotne tudi nekaj slabe volje. Prvi smo, a nam kmalu sledijo ostali pohodniki, pa tudi štirinožni prijatelj. Prej omenjena grebenska pot iz Črnega vrha do Kresišča je baje v super stanju, tako da tisti, ki vas mika, le pojdite po njej. Cvetoč greben Kresišča je očarljiv. Ponuja kar nekaj raznovrstnih cvetlic, ki so v pravem razcvetu. Ker so meglice kar nekaj časa vztrajale, ni pa kazalo, da bi se razkadile, smo se odločili za sestop. Na sedlu se ločimo....jz sem se usmerila proti Murnovcu. Na planini Grajšca sem se usmerila kar direktno v strmino in po grebenu na vrh, ki je travnat in prostran. In ki nam ponuja razgled na Martuljško skupino, na nižje ležeče vrhove nad Martuljkom ter na okoliške vrhove z Trupejevim in Maloškim poldnevom na čelu. Ker se po isti poti nisem hotla spuščati, sem se odločila za drugo smer. Ki je bila bolj prijazna in ustrezna...in kjer poteka pravi pristop. Iz planine Za lepim vrhom namreč vodi na Murnovec odlično shojena in seveda ves čas sledljiva stezica, ki pa je precej strma. Tako me pot pripelje po 30 minutnem sestopu do mojih soplanincev, Bačota in Jurija. Na planini uživamo v sončnih žarkih še kako uro in pol, nato pa nadaljujemo pod Laskovcem do sedla med Tišlerico in Mojstrovico, kjer nam lovec postreže z nekaj zanimivimi informacijami. V strmino zarežemo proti prvemu vrhu-Gromovec, nato pa preko planine Ravne do Mojstrovice, 1816m visokega travnatega vrha, ki nudi čudovite razglede na Kepo in njene okoliške vrhove tja od Kleka, pa na drugo stran proti Martuljkovi skupini...Tu si želiš, da bi se čas ustavil....in da bi ostal....Mir, spokojnost, neobljudena lokacija, prečudovita narava....kaj drugega si še želiš....V taki čudoviti družbi, kot sem jo imela jz, prav ničesar več. Tako nam je ostal le še Visok Kurji vrh, do katerega je cca. 45min hoje. Pod vrhom Mojstrovice se vije pot naprej, ki nam v naslednjih korakih razkaže, da pravzaprav Mojstrovica po geološki sestavi spada baje med Stare Karavanke. Pot med borovci nas privede do naše zadnje točke, Visokega vrha. Vročina je, kako sem hvaležna, udarila šele tako pozno. Na vrhu si zaslužimo kar dolgo pavzo, jz pa še, na Bačotovo željo, nabiram borove storžke...prav prijetno dišijo.....Sestop med gostim ruševjem je kar naporen....in neprijeten. Lovska pot, ki nas pripelje pod planino Mikulovica, poteka najprej po grebenu, nato pa pod Visokim Kurjim vrhom do ceste, ki vodi do našega izhodišča. Za piko na i nas na koncu preseneti še hiteči gams.

Bila je spet čudovita nedeja, ki nam je raskrila spet nekaj novih koncev Karavank. Žal je Kresišče bil tokrat precej obiskan, zato so se živali pred nami kar vztrajno skrivale. Da jih bom videla precej več, se seveda še vrnem....jeseni, ko bo vse odeto v zlato rumene barve.

izredno lepa tura v izredno dobri družbi vsekakor je to za poniviti v jeseni med zlatimi macesni... pa nekaj slikic..

Tudi mi smo se menili ,da moramo jeseni te konce ponovno obiskati ker mora biti neizmirno lepo

V nedeljo iz vasi Srednji vrh na Kresišče, nadaljevanje desno proti Mojstrovici in zaradi že pozne ure spust iz travnika pod Tišlerico nazaj proti lovski koči Hladnik oz. izhodišču.
V vasi mi mimoidoči domačin pove, da cca. po 1km cesta proti lovski koči zaradi odtrganega roba ni prevozna, kar izvem tudi od lovcev, ki sedijo pred domačijo in se odpravim peš iz vasi.
Po 2km cesta še zmerom lepa, nakar me prehiti terenec z lovci, občutek imam, da se mi režijo.
Na cca. 3.5km je res poškodovana cesta, ki pa je že delno sanirana, z avtom prevozna brez problema.
Pri koči jih srečam,terenec parkiran, malico imajo, pa nisem hotel komentirati, da imajo zgleda cesto za privat. Pač, lovska je ta.
Sama hoja po cesti iz vasi do l.k. je zaradi številnih potočkov in grap kar razgibana, le nazaj se precej vleče (cca 5 km).
Zaradi tega sem tudi skrejšal izlet, sem mislil iti še na Mojstrovico.

Nedvomno najlepši čas za povabilo v goste na pozlačen greben...

Danes sem želel obiskati Kresišče in Mojstrovico, pa mi je uspelo zaradi težkih razmer priti samo na Kresišče. Iz Srednjega vrha do lovske koče ni nobenih težav, snega je malo.Z višino pa raste tudi višina snega.Pred mano so bile vidne sledi samo enega turnega smučarja.Od planine Grajšce naprej sem ubral malo po svoje, kajti predhodnik je šel naravnost navzgor,čez borovce,vendar je za ta prehod snega premalo in se ti udira do r... .Jaz sem zavil malo v levo ampak se je vseeno vdiralo malo čez kolena.Po skoraj treh urah sem le prilezel na vrh.Takoj sem videl da je v teh razmerah Mojstrovica zame predaleč ,zato sem se vrnil po isti poti.

Danes pa z škofjeloški planinci prvo na prekrasno ferato ob zelo vodnatih slapovih potoka Ročica in nato na Kresišče. Sestopili smo na slovensko stran.

@Velkavrh ... hvala za idejo Slapovi so trenutno res vodnati in poplezavanje ob takem vzdušju je največ kar lahko ta ferata ponudi . Bučanje slapov je bilo danes tako mogočno da se je bilo na cajte res težko sporazumevat. Težavnost ferate je mala, ampak varovalni pas in čelada sta obvezni. Na ferati je vse mokro od zalj, klinov do skal kjer poteka pot in brez teh pripomočkov se feratanje ob zdrsu kaj hitro sprevrže v soteskanje neslutenih razsežnosti. Po pameti torej

Včeraj na Kresišče. Sneg se začne nekaj sto metrov pred prečenjem potoka Hladnika in ga je okoli deset cm tudi na pobočju do planine Grajšice. Povsem druga zgodba že takoj na začetku planine; pol metra in več in predira se do kolen in čez. Pred menoj ni planine nihče prečil, tudi jaz sem imela pomisleke. Zahvaljujoč svoji vztrajnosti sem neznansko uživala na soncu na vrhu Kresišča, nekoliko manj ob gaženju. Je bilo pa vse poplačano s stoterimi obrestmi ...

http://stezeinsledi.blogspot.com/2015/01/snezeno-kresisce-1839m.html

Srečno na potkah

Edina, krasni posnetki zimske narave, modro nebo in zasnežene smreke, pa samotna gaz v snegu, me spominja na kuliso za snemanje filma. V pravem času si bila na pravem mestu in vem, da si uživala brezmejno. Se boš grela ob teh posnetkih, ko bo zunaj deževno in turobno vreme. Samo človek, ki ima v sebi veliko hrepenenje po lepotah narave, je zmožen si oprtati nahrbtnik in iti na tako pot! Pot je cilj!

Veselje ob videnim in prebranim z tvojega bloga delim z teboj...Čim več lepih steza in sledi ter srečnih vrnitev

Edina - takoj, ko vidim tvoje kratko poročilo in povezavo na blog vem kaj me čaka - izčrpen opis v lepem jeziku in lepe slike. In vedno je še lepše od teh pričakovanj. Lahko rečem, da si ena najbolj pozitivnih oseb na forumu. Mnogi prehodijo drznejše poti (uživam ob poročilih z raznih prečenj), se pa kdaj pa kdaj zapletejo v razna prepričevanja in solijo pamet - ti nikoli. In na koncu še: "Srečno na potkah"!