...se je spanje v Trenti še kako izplačalo, predvsem pa izbira turce, na katero sem že kar nekaj časa čakala
Sopihati začele ob 06.00h in sva bile skoraj do vrha v senci, saj so naju prvi sončni žarki pobožali tik pred vrhom...začele na ovinku cestarske bajte, prečile Mlinarico, kjer sva si že zjutraj rezervirale plažo in vsaka svoj tolmunček
Pot razgibana, "zmerno" strma, z veliko podrtije v začetnem, prečnem delu in ene, zame, strah vzbujajoče prečke, od katere je ostalo bore malo, iztek pa daaaleč v koritih Mlinarice...ko sva prispele na sedelce, je sledil strmi vzpon, za konec čez strme trave, razgledi pa so postajali vedno bolj pravljični...na vrhu pa vzkliki, objemčki in veeelike oči, saj so pogledi segali v neskončnost
...ma kaj si ja nor, kakšen razglednik, bile sva v osrčju naših gora in kamorkoli pogledaš se ti nasmiha kak velikan...
Kljub vsemu sem čutila nemir sestopa, in tudi zaradi vročine, sva po zasluženem fotkanju in malici, sestopile do rezerviranega kopališča, kjer sva še izkoristile zadnje vzdihljaje miru in samote.
Hmm, turca, še danes tam, saj je ena tistih, ki ostane
...