Danes sva se, misleč, da nama bo vreme naklonjeno
, odločila za Kaninsko pogorje. Meglice, ki so kar vztrajale in vztrajale, so ob pomoči vetra občasno tudi za hipec izginile, in pokazale obrise mogočnih vrhov nad planino Pecol
.
Lahko rečem, da se že dooolgo časa nisem tako naužila miru
-ne pa tudi razgledov. Kot, da se je tu ustavil čas in kot, da se tod naokoli le redkokdaj potika kaka človeška postava
. Nama je to celotno pot kar prijalo, saj sva se le tako lahko naužila tistih pravih trenutkov, ko lahko spet stopiš v stik z naravo.
Startala sva seveda v Nevejskem prevalu, ki je bil, če izvzamem še en avto z avstrijskimi tablicami, povsem prazen
. Potem, ko sva videla, da bodo šli v povsem drugi smeri kot midva, se nama je kar smejalo. Maširava kar mimo hotela Nevea,potem pa nadaljujeva proti gozdu, kjer slediva markacijam z oznako 636.Vzpenjajoč se po stari vojaški mulatjeri občasno gledava onkraj doline, proti Montažu, ki nama kar ni hotel pokazati tistega pravega, mogočnega obraza
.Sva pa imela možnost "izbirati"
najlepši rumenkasti macesen, saj jih je tod naokoli ogromno
. Planota je zato še toliko bolj lepa in skrivnostna. Drživa se smeri proti sedlu Prevala, ki je polna raznih kraških brezen, vrtač in škrapljastih podov
. Planota oz. okolje me spominja na tisto pri Kriških podih. Deloma strma pot naju pripelje končno do sedla. Tu je megla vse gostejša in jo nosi iz Bovca v smeri koče Gilberti
. Kmalu so se sanje o kakem vzponu na Veliko in Malo Črnelsko špico razblinile, saj nisva hotela tvegati tavanja po tistih koncih. Zato odločitev, da kreneva proti Beli peči. Tačas se je njen vrh kopal v sončku
, tako da naju je to gnalo celo pot naprej. Sestop po smučarski progi je bil prijeten in je bil kmalu za nama. V kočo nisva šla, saj sva hotela takoj gor. Počasi sva se vzpenjala pod strmimi stenami Bele peči, ki bodo ob sestopu pokazale še bolj zastrašujoč, predvsem pa mogočnejši obraz
. Prideva do stare utrdbe na sedlu Bela peč, kjer si kljub vetru privoščiva malico in si ogledava nekaj metrski predor. Veter na čase zavija močneje in hladneje
, kar je znak, da bo treba po nekaj minutni pavzi na vrh. Nahrbtnikov in palic nisva vzela s seboj,saj naju bi le ovirala. Slediva desni oznaki z napisom BILA, ki naju vodi po strmi-obvezna uporaba rok
in občasno izpostavljeni poti do vrha-celotno pot suhe skale
, tko da je bila hoja prijetna in varna. Tam se vpiševa v knjižico-haha, zadnji vpis 22.9.12
in vseeno uživava v tistih pičlih razgledih, ki so se nama ponujali. Presenečena nad brezvetrjem sva kar sedela in sedela
,saj se nama v dolino kar ni in ni mudilo
. A vsega lepega je enkrat konec
. Sledi še previden sestop do utrdbe, kjer naju čakata nahrbtnika,da si ju oprtava. Da se ne bova ponavljala, sva sestopila pod strmimi pečinami in stenami Bele peči, ki so pravi raj za plezalce
. O številnih žrtvah priča kar nekaj spominskih tabel. Ja, kdor je zmožen to pokončno steno preplezat, kapo dol
. Ves čas sestopa lahko opazujeva kočo Gilberti, ki je očitno samevala, saj poleg delavcev, ki so se že pripravljali na zimsko sezono, nisva opazila nikogar
. Hodiva po lepo označeni poti, ki vodi ob smučišču. Tu naju jesensko obarvano listje prav navduši in nariše nasmeh na obraz
-škoda, ker ni bilo nobenih sončnih žarkov, da bi pričarali še lepše vzdušje. "Ja,jesen je moj najljubši letni čas"
, se oba strinjava in ob prijetnem kramljanju prideva v "hotelsko" vasico, ki je trenutno povsem prazna in sameva. Sledi še nekaj minut in bova nazaj pri jeklenemu konjičku. Polna novih vtisov in doživetij se vračava s težkim srcem v dolino.
Glede na to, da nama vreme ni bilo tako naklonjeno, kot sva si želela, sva vseeno dosegla še enega v nizu 2tisočakov
. Ta je bil poleg Rombona v tem pogorju edini
, na katerem je stala moja noga. Še pridem,z upanjem,da mi bo vreme bolj naklonjeno in da bom imela možnost opazovati mogočne gore v okolici Bele peči
.