Dan 1 ...
Ravnokar prehojen Camino Krk je narekoval tudi izhodišče za Via Apsyrtides. Zapeljala sva se v luko Valbiska, od koder ima trajekt redno linijo na sosednji otok Cres. Avto sva pustila malo pred luko, saj ga na oni strani nisva potrebovala. To se je izkazalo za velik plus, ker sva bila prva na trajektu in ga prva tudi zapustila
.
Začetna info tabla za najino pot je že kar takoj v luki Merag. Na njej piše, da je to vstopna točka za Via Apsyrtides, a kot sva kasneje ugotovila niti ni edina. Ta oznaka naju je povedla desno mimo vasice Merag čez hrib in še naprej na obrobje mesta Cres. Markacije so stalnica, tako da sem le redko pogledal na GPS sled. Sledil je postanek za kavico v trgovskem centru Plodine direktno ob poti, nato pa sva zavila desno na sever.
Po široki cesti sva hodila mimo številnih oljčnikov in neskončnih kamnitih zidov. Suhozida je res veliko in obseg dela generacij naredi močan vtis. Kasneje se vozna cesta spremeni v ožjo, a z nenavadno utrjeno podlago. To je bil projekt Napoleona, ki je hotel čez oba otoka vzpostaviti kopensko povezavo v širini kočije. Pot po morju so mu takrat namreč blokirali Angleži. Impresivno, a to cesto sva kmalu zapustila in nadaljevala po precej bolj neudobnih kamnitih stezicah. Vmes sva nepričakovano naletela na skrinjico z žigom, za katere sploh nisva vedela da obstajajo
. V tej skrinjici je bil žig s številko 3.
Kmalu je sledil izziv dneva. Vzpeti sva se morala na 639 m visok hrib Sis, kar je izgledalo kot mala malica. A to je bil račun brez krčmarja. Zagrizla sva direktno v strmino, sonce je pripekalo na vso moč, vetra ni bilo niti za vzorec. Kmalu je teklo od naju, kot bi ravno prišla izpod tuša. Za povrh je globoko spodaj izzivalno vabilo sinje morje. Zaloge moči so hitro pošle im morala sva vklopiti zasilni program z imenom trma
. Seveda sva prilezla na vrh in še daleč naprej, a dehidracija je bila tako močna, da se preostanek dneva nikakor nisva mogla odžejati.
Zaključila sva v Beliju, majhni vasici znani po okrevališču za beloglave jastrebe. Tu sva imela na voljo edino prenočišče daleč naokoli, penzion Tramontana. Na Booking-u sicer oglašujejo klimatizirane sobe, ne povedo pa, da to izvajajo s prenosnimi klimami. Ropotajo kot traktor, za povrh pa je bila vsaj v najini sobi izpušna cev speljana kar skozi odprto okno. Da ne verjameš
. Kdor se vsaj malo razume v te zadeve mu je hitro jasno, kaj to pomeni. Celo uro sem porabil, da sem z zavesami in obešalniki vse skupaj nekako podihtal in za silo ohladil sobo. Vsekakor zanimiv dan, več pa v foto-zgodbi …