Cima D Oro in Cima Pari – celodnevno grebenčkanje v bližini Garde

Letos sva spet šla polnit baterije v okolico Gardskega jezera . Že med vožnjo naju je presenetila nizka snežna meja za mesec Maj, tako da je nekaj visokogorskih želja odpadlo že na začetku. Zaradi tega sva se lotila nižjih ciljev, a še tam nisva vedela kaj lahko pričakujeva. Kot prvo sva izbrala Cimo D Oro (1802 m), predvsem zaradi nižjega predvrha Osservatorio di Cima Oro (1690 m). V primeru neugodnih snežnih razmer bi tam zaključila in se vrnila po isti poti.

Parkirala sva v vasi Mezzolago, kjer je tudi zapora glavne obalne ceste iz smeri Pieve di Ledro proti Riva del Garda. Razlog je skalni podor, ki je v fazi obsežne sanacije. Obvoz je po obalni cesti na nasprotni strani jezera. Promet je tam enosmeren, kar ponoči ureja semafor, podnevi pa civilna zaščita. Tako bo glede na videno ostalo še kar nekaj časa.

Od izhodišča sva se odpravila po poti 453. Nekaj časa sva se vzpenjala po ozki asfaltirani cesti, nato po makadamu. Markacij za Cimo d’Oro je dovolj. Kmalu sva prišla do razgledne točke visoko nad jezerom Ledro in nadaljevala po poti Sentiero Austroungarico. Na tem območju je bila namreč med prvo vojno stacionirana avstoogrska vojska. Na poti proti vrhu sva srečevala številne ostanke vojaških objektov, obrambni jarek pa je neprekinjeno speljan čisto do vrha. Neverjetno .

Čisto do vrha sva prišla tudi midva. Na južni strani pobočja ni bilo kaj dosti snega, le pihalo je vedno bolj. Neki čudni, težki oblaki so se navlekli okoli naju in čas je bil za posvet. Naprej ali nazaj ? Greva naprej, soglasno, predvsem pa čimprej z grebena. Če na vrhu ni snega, ga ne bo niti nižje. Napaka, a na srečo ne prevelika . Na zbita snežišča sva naletela dobrih 100 m nižje. Severna stran pač.

Bolj kot sneg so naju skrbeli nevihtni oblaki. Po vseh vremenskih napovedih jih ne bi smelo biti, a vreme se za njih ni kaj dosti menilo. Zlivalo se je v neposredni bližini, a sva kljub temu kar dolgo hodila po suhem. V nekem trenutku se je dež spomnil tudi na naju in hitro sva navlekla vso dežno kramo. V njej sva vztrajala slabo urico in kot vedno za vsakim dežjem posije sonce . Kmalu sva bila v dolini in se ob jezeru vrnila na izhodišče. Več v fotozgodbi …


Koordinate izhodišča (Mezzolago) : 45.8818158N, 10.7523519E

Vsake toliko se v hribe odpraviva z domačega praga. Ne rabiš se prevažati in take ture imajo še poseben čar . Tokratni cilj je bil Cima Pari, markanten vrh visoko nad najinim domovanjem. Obiskala sva ga že večkrat, a nikoli peš od vsega začetka. Le še zaklenila sva in stopila v nov dan …

Najprej je bilo potrebno priti v osrednji del Pieve di Ledro, kjer so naju čakale prve markacije z oznako 454. Te so naju spremljale skoraj do vrha. 454 je vojaška pot, kot so praktično vse daleč naokoli. Prepredene so križem kražem in na določen cilj lahko prideš po različnih smereh. Midva sva šla v smeri nižjega vrha Monte Cocca, kjer sem pred leti čofnil v globoko luknjo skrito za travami. Pred hujšim me je zagotovo rešil nahrtnik, ki se je ob padcu gladko pretrgal. Malo osebne zgodovine, ki je kar klicala po ponovnem obisku tega obpotnega vrha .

Sledil je vzpon proti planini Malga di Saval in še nekaj naprej do sedla Bocca di Saval. Tam je bilo potrebno zaviti desno v hrib proti končnemu cilju, markantnem Cima Pari. Do vrha se je bilo treba kar potruditi, a razgled je poplačal vse. Pogledi sežejo daleč naokoli, zato se vedno rada vračava sem. Po dobri malici sva nadaljevala kar naprej po grebenu v smeri sedla Bocca Dromaé. Grebenčkanje je mestoma izpostavljeno in za tiste s strahom pred globino ni ravno primeren. Takim bo prav prišla pot 413, ki poteka globoko spodaj in pride na isto točko.

Iz sedla Dromaé se je začel sestop proti izhodišču, tokrat po poti 453. Udobna pot je speljana vse do vasi Mezzolago. Že ime pove, da je to nekje ob sredini jezera. Tam sva se priključila lepi obalni promenadi, ki naju je popeljala vse do začetka najine poti. Dan je minil tik, tak in lep krog je bil zaključen .

Koordinate izhodišča (Pieve di Ledro): 45.8889592N, 10.7311228E