Današnji raport z obiska obeh slapov. Kdo bi si mislil, da celo turistično razvpit Gozd Martuljek lahko ponuja butična doživetja, mišljeno v pomenu, da imaš nekaj praktično samo zase. No, v novembru je to očitno mogoče, ker začuda nisem srečal dobesedno nikogar, če pa svoje doda še idilično vreme v zadnjih dneh... Mmg., smerne table slapova dosledno navajata po številkah. Spodnji je 1, zgornji 2.
Ob zori je na parkirišču pri Trianglu, ki kar čudežno še ni plačljivo, še več kot dovolj prostora. Tudi ob vračanju okoli poldneva, bi se verjetno našlo še kakšno mesto. Takrat sem tudi poškilil proti obema 24/7 plačljivima parkiriščema na drugi strani Save Dolinke in sta bili popolnoma prazni.
Že pretekle dni sem budno opazoval okolico Kamniškega sedla, ki je izgubilo belo "obleko", tudi med vožnjo po gorenjski AC sem malo škilil po vršacih, še celo Stol in Begunjščica sta bila kopna, tako me je ob prihodu v Gozd Martuljek kar malo presenetilo, da je na severnih pobočjih sneg segal skoraj do dna Špikove "piramide". K sreči pa moj cilj ni bil tako visoko in je vsa pot bila v kopnih razmerah. Tu pa je tam (npr. okoli brunarice pri Ingu) je rahlo zadišalo po zimi, ker je slana pobelila okolico. V takšnih razmerah vlažen les hitro postane drsalnica in je treba paziti na lesenih brveh ali kar deskah čez vodotoke.
Plan je bil najprej po najbolj direktni označeni planinski poti proti bivaku Za Akom (torej ne skozi sotesko) doseči označen odcep in nato zgornji slap, medtem bi se v času vzpona že dovolj osvetlilo za slikanje, nato pa do spodnjega in povratek skozi sotesko. Že pred začetkom vzpona, na razcepu pri "oglarski kopi", pa ob smerokazih še opozorilo, da je pot do 2. (torej zgornjega) slapu kakor zaprta. Odločim se, da vendarle grem, do koder gre oz. se mi še zdi dovolj varno, se vmes nagledam Špikove skupine in predvsem malo "našportam". Mmg., nekje ob poti je še vedno tabla, da je Za Akom v rekonstrukciji, ampak pred dnevi sem v medijih zasledil, da so že postavili novega, izdelanega iz recikliranih pirovskih piksen. Opozoril o zapori poti do slapa pa nikjer več. No, če ne štejemo nekaj podrtih dreves, ki se jih je dalo zlahka zaobiti, je pot bila čisto v okviru normalnega, po odcepu proti slapu je bilo najprej nekaj "zajl" bolj za okras, ob spustu proti soteski je prav prišlo nekaj izkušenj s kvazi "ferat", železen kovinski mostiček čez potok je po tablici sodeč star šele nekaj let in "stoji kot kamen, skala, kost". Malo pred tem mostom je še nek odcep desno, v steno so zabite stope, v višini rok tudi klini z obročkastim zaključkom, vendar brez "zajle". Pravzaprav niti ne vem, kam naj bi to pripeljalo in ali je to tisti razlog za "zaporo" poti. Z mosta se še ne vidi okoli ovinka na slap, malo naprej, spet po nekaj klinih, pa se povzpnem na razgledno točko, kjer se ga čisto lepo vidi, sem pa po deževju pričakoval malo bolj obilnega. Z neke dovolj varno dostopne skale v bližini pa se lepo vidi še en slap, ki pada s samega vrha stene (ali pa je to samo višje ležeča stopnja istega slapu?). Od tam naprej sem videl neke "zajle", ampak sem že prej bral, da je nevarno in zahtevno, zato sem se pač zadovoljil s tem. Nenazadnje je že z nekaj razdalje najbolj širokokoten objektiv že komaj zadoščal, pa še vprašanje, kako bi s seboj pritovorjena elektronika prenesla škropljenje okoli zagotovo polnega tolmuna...
Nazaj najprej po isti poti, kmalu pa na odcep do Finžgarjeve kapele in malo naprej do Inga. Ali novembra ne obratuje ali pa sem bil še vedno prezgoden, tam ni bilo žive duše, so pa naravnost božanski razgledi tako proti Špiku kot tudi Kukovi špici in me ne bi čudilo, če bi cene bile "zlatarske". Nato spet na uradno pot do označenega odcepa za 1. slap, kjer tabla kar zahteva primerno opremo. Ozka in dokaj groba pot se res strmo v nekaj zavojih spusti, vmes spet nekaj podrtih dreves in bredenja po hudournikih, dokler se znajdemo na mestu, kjer se prvič zagleda spodnji slap, dokaj mogočen glede na deževje pred nekaj dnevi in čeprav ni tako blizu, je škropilo vse do opazovališča. Še malo spusta do večih brvi, razgleda na slap (mmg., če so tam res senzorji obiska, sem izkoristil luksuz in v iskanju primernih mest kar precej hodil v eno in drugo smer, tako da vprašanje, kolikokrat me je štelo

). Po prečkanju potoka pa že precej lepša pot skozi samo sotesko. Po forumu sodeč je bila v preteklosti že večkrat razdejana in dolgo zaprta, danes pa je čisto lepa, nezahtevna, verjetno je po njej večina turističnega prometa v obeh smereh. Nekje ob tej poti se struga potoka razširi, potok teče ob njenem levem robu, v preostanku pa je cel kup "možicev". Nekako bolj verjamem, da deževje pred dnevi le ni bilo tako hudo, da bi jih odplaknilo, kot da bi v samo nekaj dneh postavili toliko novih. Potem pa nova brv in šele tam lahko na tabli preberem nekaj o slapovih. Po brvi smo pa kmalu spet pri oglarski kopi.
Še nekaj neobdelanih slik, preveč detajlov same poti niti ni, ker je pot pravzaprav prehodna kot že sicer.