Neverjetno, koliko modrovanja, kot da bi bil Visoki Rokav ne vem kaj. Lažji alpinistični vzpon (za nekatere zelo zahtevno brezpotje z nekaj pleze), nekaj metrov trojke, opremljene s klini, na katere se lahko varuješ in opraviš spust po vrvi. Plus kombinacija sneg/skala, tudi led, odvisno kdaj se lotiš ture. Trideset let nazaj se je po ozebniku v prvi polovici junija lepo smučalo, nekaj let kasneje pa je bil sneg v ozebniku v podobnem letnem času že črn, trd, leden, in je bil s cepinom in derezami trd oreh. Kar jih poznam in smo rekli kakšno o tem vzponu, smo skoraj vsi po Visokem pristopili še na Srednjega, je pač pri roki in vreden nekaj dodatnega truda. To so tiste sorte ture, ko nimaš kaj dosti spraševati, saj se samo po sebi razume, da si jim dorasel in imaš primerne izkušnje, če se jih nameravaš lotiti.
S kolegom in njegovim očetom smo nekega dne precej pozno pristopili do dvojke, do tam z muko prinesli dovolj vode za večerjo in pijačo, potem pa sva s kolegom light&fast stopila na Oltar. Zvečer kuhanje in uživanje v dolce far niente, naslednje jutro pa nas je sonce ujelo že visoko v robeh. Z Visokega še na Srednjega, previden sestop, potem tista neverjetna melišča, kjer gre samo od sebe, popaziš da pravočasno izstopiš, še malo sem pa tja in že si sila prešerne volje v Poldovem rovtu
