Leto je naokrog in spodobi se, da grem na obisk k prijateljici.
Kdor nima več v nogah, ima pa rezerve v času,
zato štartam s parkinga pod tretjo vršiško serpentino že malo po peti uri. Edino ravninsko pešačenje, ki ga ne kolnem je hitro za mano, pobožam psa pred bajto ki še malo dremucka, drugega pa nisem opazil. Presenečala me je zares prijetna svežina, najbolj pa sem vesel hoje po senci, saj me prvi sončni žarek oplazi šele na višini cca 2300m. Po odloženih mokrih cunjah in flaši vode sem se počutil kot opica v lahki plezariji zadnjega raztežaja pred vršno planoto te mogočne gore. Cunje so kajpak spet mokre in z njimi prekrijem nekaj skalc. V dolgi majici in spodnjicah obvezno do čoka, med kratko plezarijo me je motil telefon, ker ga nisem imel kam vtaknit.
Tokrat so bili razgledi zares unikatni, me pa močno jezi, da se telefon, ko je preveč toplo (svetlo) avtomatsko zatemni in ne vidim ničesar, zato ga poskušam čim bolj natančno usmeriti v objekt. Žal mi vedno ne uspe. Je bilo pa obiska za 300% več, kot v sredo na Mali Ponci. Kar 1.20h sem vztrajal na gori, vračam se po isti poti. V bivakcu, tako ljub mi je edino še v Kočni, v prijetnem hladu celo malo zadremljem. Prav nič se mi ne mudi, sestopam počaaaasi, pred kočo v Krnici dokončam s sendvičem in ga zalijem s pirom, ki se hladi v koritu. Za finalni del ture zaključim pri avtu v Pišnici, v tomfu se do vratu trikrat potopim za petnajst sekund.
Vse do Dani sem vozil kot prerojen...