Dovški križ

Je bil kdo v kratkem gor? Kako je s sledljivostjo poti? Hvala za odgovore.

Ta gora je zelo obiskana, priporočam ti pristop čez Brinovo glavo, sestop pa po melišču.

Dobra sledljivost je bila že pred več kot tridesetimi leti, tako da mora biti danes najbrž še dosti boljša

Če gre za prvi obisk teh koncev, bi - za začetek - priporočal vzpon in spust po isti smeri, katerakoli že bo.

Jaz tudi kot Tone priporočam gor čez Brinovo, dol mimo bivaka...

Pozdravljeni, še kaj snega na poti, mogoče v škrbini? Nameravam v sredo iti gor. Hvala za odgovor.

Pozdravljeni, še kaj snega na poti, mogoče v škrbini? Nameravam v sredo iti gor. Hvala za odgovor.

Danes mimo bivaka...snega ni na poti

Popoldne parkiram v Poldovem Rovtu. Začnem že takoj čez cesto v bližini struge in po brezpotnem gozdu do poti, ki vodi na Dovški križ. Gor grem čez Brinje, skozi gozd je pihalo. Višje srečam pohodnika s katerimi sva nekaj spregovorila. Pod Šplevto zavijem levo na greben. Nato nadaljujem na Dovški križ. Gor pridem nekaj pred 18 uro, še veliko časa sem imel, posedel sem in opazoval gore. Po xx času počasi sestopim po drugi poti, v levo nad travam sem prišel dol. Je precej bolj pošodrano. Pri bivaku se ustavim, oblečem dolge hlače in še počivam.Ta dan srečal samo tistega pohodnika noben nikjer videl. Sestopim po melišču, ki se večkrat prekine s trdim peskom. Nižje v gozdu zavijem levo, raziskat novo vidno pot. Poznam tisto v sredini in staro pot, ta leva se združi s sredinsko in potem se ta desno ko si že v bližini struge. Ob strugi oz. nad gozdnim grebenom se vračam in pridem nazaj na izhodišče.

Danes najprej v planu nekaj bolj južnega, potem pa ob topli in sončni napovedi raje zamenjava za severno stran, torej Jugovo grapo. Tu pa je, kar presenetljivo, sneg še precej nepredelan. Gaženje od 3 macesnov skoraj do konca Jugove. Levi gornji krak Jugove lepo zalit, nobenega resnega skoka. Kolega je še presmučal, ekako kot peterica, ki je prišla za nama.

https://trobec.blogspot.com/2024/03/dovski-kriz-skozi-jugovo-grapo-1732024.html

Da je leva stran zalita je pa konkretno zasneženo . Lepo, srečno

Fajn je zasneženo, ja. Bojo še nekaj časa zimske ture

Dovški križ po Jugovi grapi.. želja je bila, ampak se tokrat ni izšlo. Tokrat smo morali priznati premoč naravi, tako da je bilo le " skoraj Dovški križ ". Ker obljuba dela dolg, se nama je tokrat na turi pridružil Andrej.
Izhodišče je konec gozdne ceste v Martuljku. Sneg je že na samem izhodišču. Do Za Akom gre brez zimske opreme oziroma do pod Tremi macesni, kjer se teren spet postavi bolj pokonci pa več ne.
Ker snega trenutno še ni veliko oziroma ga je le v grapah, napredovanje do vstopa v Jugovo grapo poteka brez večjih težav, v Jugovi se pa začne veselica. Sneg žal še ni predelan in ga je veter kar precej nanesel, tako da se nam je udiralo do " jaja " in še več. Zato smo primorani malo pod ta zadnjim skokom iz Jugove grape obrnit. No pa drugič Vseeno lepo izkoriščen dan v Martuljku.
Andrej hvala za super družbo

V gore se hodi po naslednjem vrstnem redu: glava, noge, roke. Sicer odlična ideja!

Branko, nisi pa povedal, da je očitno dan prej nekdo najbrž z bordom, odpeljal celo grapo...kapooo dol tistemu, ki je po tem snegu, kjer so bili v grapi ,,ornk,, vidni tudi kamni,po katerih je zapeljal, odbordal v dolino,...drugače pa ja...za 100m 1 h cca in ko stopiš pol koraka naprej, se ti noga udre nižje, kot si stopil prej naprej.

Ampak, blo je pa fulll lepo in tisti kvadratni meter ledu smo tud ,,poštamfal..hahahaha

Ja, 13.ali 14.12. je bordal Samo, spremljam njegove podvige na ig, ima(jo) kar zahtevne ture.

Na tako lep prekrasn dan, v najlepši samoten konc gora na redko obiskan vrh. Parkiram na park placu za Cmir, nato kar po bližnjici do poti ter ob melišču do bivaka II. na rušju. V zadnjem delu čez strme trate in Jugove grape na vrh, zrak je bil spucan u nulo in oko je seglo daleč. Sestop na neskončna melišča ter v gozd in po vlaki do ceste.

Danes Dovški križ.
Moj prvi obisk. Gor čez Brinje, dol po melišču pod bivakom II. Večjih posebnosti ni, razen tega, da je bil to eden najlepših vzponov, ki sem jih kdaj doživel.

Sestop v škrbino pod vrhom srednje zahteven. Tam je bilo nekaj že predelanega snega. Oz kateri koli sneg na poti (tisto malo kar ga je še bilo), ker gre pač za južni dostop, je bil predelan in trd. Cepin sem uporabil za 3 metre ob spustu v škrbino, ker sem ga imel s sabo, a bi šlo tudi brez.

En je bil gor pred mano in še en za mano. Vsaj dva sta bila na Oltarju. Od daleč bi rekel, da so verjetno za na Oltar na nekih odsekih bile že potrebne dereze.

No ravno vse ni šlo gladko. Ob sestopu sem se po koncu melišč držal levo, kar je seveda OK... Ampak sem šel na eni točki PREVEČ levo in zašel v strmo grapo, ki se zaključi s skalnim skokcem. Sem že na pol grape ugotovil, da bo to narobe, a se mi ni vračalo v strmino nazaj gor in sem šel pogledat kako zgleda naprej. Na koncu se je skokec izkazal kot na meji moje cone udobja in je bil najbolj adrenalinski del cele ture. Če sem iskren sam do sebe, bi moral obrniti nazaj. Nauk: oči na peclje pa ne trmarit.

Paleta barv v oktobru je vedno dih jemajoča. Besed dodatnih nimam, zato pa več v pripetih fotografijah.