Kleiner Buchstein (1990m)

Od kjerkoli sem ga gledal, mi je padal v oči. S Hochtora lani je bil videti kot prava konica na drugi strani doline. In čeprav je nizek, celo pod 2000m, kot naša Matkova kopa, se z njega vidi daleč. In tudi povzpeti se nanj ni enostavno. Do travnate rame Sparerriegel še vodi potka, mestoma bolj stečina, zadnjih 130m pa se predstavi kot pravi lepotec, za katerega je potrebno obvladati strmo II. stopnjo plezanja. Ko sva sedela na vrhu, sem imel podoben občutek, kot na Rigljici. Tam je sicer nekaj več poplezavanja, v težavnosti in dostopu pa ni neke velike razlike.
Dostopila sva iz Mühlbacha, kjer je nekaj sto metrov od glavne ceste zastonj parkirišče. Za parkirišče je odcep pred gradom Kassegg. Potem pa ob potoku in gozdu navzgor do Otterriegla, kjer se levo odcepi pot proti Tieflimauerju in Ennstalerhütte. Od tam naprej je bila potka praktično uničena z več kot meter globokimi hudourniškimi jarki. Ujme tu niso prizanašale. Na prvi rami se pogled odpre proti zahodu in pot zavije strmo navzgor do druge rame Sparerriegel, kjer nas gornji del gore naravnost očara. Kar sedel bi tam in ga občudoval.
Vendar tam še ni konec poti, zares se prične za travnato polico pod steno. Od tam nas rdeče pike vodijo strmo navzgor, po mestoma strmi dvojki. Vmes se sprehodimo po polici in poplezamo po skrotju, v drugem delu pa po poklini naravnost navzgor. Ko priplezamo na greben, nas desno pod vrhom čaka še strm skokec. Vrh je na nagnjeni, veliki plošči. Seveda je tam tudi križ. Precej manjši, kot je to običajno na avstrijskih vrhovih. Je pa bližnji stolpič v smeri Großer Buchsteina nekoliko višji (cca 2m), vendar je gladek in težko dostopen.
Na vrhu sva kar obsedela in uživala v spokojnosti in razgledu. Povsod naokoli so bili znani vršaci, precej je že prehojenih, nekaj pa še nagledanih. Včeraj en novi, St. Gallener Spitze, ki nama je takoj padel v oči.
Navzdol sva plezala enako, kot navzgor. Lepo v navezi, kot se za penzioniste spodobi. Stena ponuja dovolj varovalnih klinov. Še celo par navadnih, velikih, podobnim tistim s planinskih poti, se pojavi na najbolj zahtevnih prestopih.
Vsekakor je to vrh, ki je vreden obiska. Še posebej za brezpotne sladokusce.