alyas - Zadnja sporočila

Čičarija je hribovita in pusta kraška pokrajina, ki se razteza od Kozine in Slavnika v Sloveniji, pa vse do Reke in Učke na Hrvaškem. Območje je zelo redko poseljeno, večjih krajev ni, prebivalci, ki se kličejo Čiči, pa so že od nekdaj iskali zaposlitev v drugih krajih, od Kopra in Trsta do Reke in Pule, potem pa se tja povečini tudi preselili. Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen, deloma poraščene z listavci (hrast, črni in beli gaber, bukev, leska), nad 700 m pa prevladujejo prostrane travne površine, pa vendar boste na planinskih poteh živino ali ovce le poredko srečali. Osrednji in najvišji del pokrajine je Slavniško pogorje, ki se razteza v dinarski smeri. Od Slavnika na severu ( 1028m) pa do Orljaka na Hrvaškem (1106m), je še kar nekaj hribov, ki merijo v višino okoli 1000, med njimi pa se vijejo številne planinske in v zadnjem času tudi kolesarske poti.

Ker je vsak aktiven kolesarski rekreativec na Slavniku ali Učki verjetno kdaj že bil, … zato morda tokrat ideja za krožno turo čez manj znane Čičerijske hribe, kot so Žbevnica nad vasjo Brest in Kavčič, Lipnik, Golič, Kojnik nad Ratitovcem, ki jo začnemo in končamo v Podgorju. Primerno za kondicijsko zelo dobro pripravljene gorske kolesarje ali za e-kolesa, krog je dolg cca 45 – 50 km. In ker se preči državna meja, ne pozabite vzeti s seboj osebne izkaznice.

Janče - Pance – Pugled, tja čez Ravno Brdo in čez Javor nazaj, vmes pa kar še nekaj gričev in dolin.

Na Janče – uradno najvišji vrh Lj-občine, pripeljejo številne ceste in poti, najraje ga obiščem od severa, kjer so ceste iz Laz ali Jevnice še deloma makadamske in manj prometne, od tam dalje pa imate na vse strani zopet številne možnosti nadaljevanja.

Za tokratno kolesarsko nadaljevanje najprej izberem Prežganje in se s hriba spustim v dolino Besnice (kjer je vsem dobro znana cestna trasa Podgrad – Trebeljevo), od tam pa na odcep za vas Ravno Brdo - in kar nemalo sem presenečen, ker so to nekoč lepo makadamsko in gozdno cesto pričeli asfaltirati. Žal - za ljubitelje gorskih koles, najbrž pa fajn za tamkajšnje domačine, no, pa tudi cestni kolesarji bodo zdaj lahko čez ta hrib naredili malo daljši ovinek.

Nekaj km-ski gozdni odsek na Pance je še vedno super, gozdni biser, presežek te ture, bistveno lažji je v opisani smeri iz Ravnega Brda, ker gre v glavnem navzdol, … kjer potem pridemo v lično urejeno vas Pance. Od tam nadaljujemo na naslednji grebenski hrib, najprej na Mali, potem Veliki Lipoglav - od konca vasi pa še malo navzgor, na lepo gozdno in označeno peš pot, ki vodi na Pugled. Vzpon na Magdalensko goro in Pugled je lep in ni težak, iz Vel.Lipoglava se dvignemo za cca sto višincev, žal pa so morebitni nadaljnji spusti iz Pugleda (od partizan.obeležja) čez gozd po stezah v smeri proti Podlipoglavu verjetno prezahtevni za ta okvir nedeljskega kolesarjenja. Zato priporočam, da se raje vrnete po krožno (kolesarski) pešpoti nazaj na Vel. Lipoglav in se od tam – iz vasi, po lepi makadamski cesti spustimo v dolino (cestna trasa Sostro - Podlipoglav – Pance).

Na predmetni glavni cesti v dolini, po cca 1 km vožnje rahlo navzdol, nato v križišču zavijemo desno za vas Javor (naravnost Podlipoglav in Sostro) in se čez lepo in mirno dolino, ko se zmerno vzpenjamo po asfaltni cesti pripeljemo v Javor in potem čez vas na sedlo, od koder se spet spustimo navzdol v dolino Besnice. Od tu imamo zopet več možnosti nadaljevanja, po ravnem ali pa navkreber - če se želimo denimo vrniti spet na Janče, opravimo vzpon na Vnajnarje po edini še neasfaltirani cesti iz južne strani janškega hribovja. Krasna je ta cesta, spodaj senčna, zgoraj pa razgledna, čez Vnajnarje in Gabrje, … in ima samo dva ovinka: levega in desnega, itak.

Na grebenu: od Ponc do Kotovega sedla -
vmes pa Strug, Strugove špice, Vevnica in bolj zahtevni V Koncu Špica in Kotova Špica - razmere in fotke iz 1.10.2023

Turo smo začeli na koncu planiških skakalnic, iz Tamarja, na Srednjo Ponco in potem naprej od lažjega k težjemu, bolj ali manj po grebenu do Kotovo-vega sedla in nazaj v Tamar, časovno cca 12 ur, tako da se trenutno tura prične in konča v temi.

Italijani so čez Strug in Strugove špice, praktično skoraj do podvznožja Vevnice, obnovili in napeljali precej novih jeklenic, tako da je prečenje tam sorazmerno lažje in hitrejše, le ferata na Vevnico je še vedno v bolj klavrnem stanju, s starim, rjavim in mestoma izpuljenim železjem, vmes malo poštukanem tudi z vrvjo, ki zaenkrat še kljubuje času, ne izgleda pa prav varno. A izgleda, da bodo na italijanski strani vzpostavili dokaj zanimivi krožni feratni poti na Vevnico gor in pod Strugom Kugy-jeva dol /ali pač obratno, iz planine Alpe Vecchia oz. bližnje Rifugio Luigi Zacchi nad Mangartskimi oz. Belopeškimi jezeri.

Če je V Koncu Špica še kolikor toliko normalna dostopna gora iz smeri Vevnice, pa to ne velja več za Kotovo Špico, tako po tehnično zahtevnem pristopu iz vzhoda (V Koncu Špica, od kjer je potrebno opraviti en bolj zahteven spust), kot po zelo strmem krušljivem svetu iz severno zahodne strani (Kotovo sedlo), tu je za gor dokaj smotano, zelo krušljivo in naloženo drobirja in peska, težavno – vsaj II in nevarno za zdrs od začetka do vrha. Naše prečenje smo zato opravili v zgoraj opisani smeri iz vzhodne strani, za sestopanje z vrha do spodnjih plat pa smo se poslužili več abzajlov (vsaj 50 m vrv, ali 2x po 30 m je dovolj), štanti in sidrišča pa so zaenkrat v tej podrtiji za zahodni strani Kotove Špice dokaj solidno narejeni.

Če bi kdo rad obiskal samo V koncu Špico in Kotovo Špico in je zato ustrezno gorniško izkušen in tehnično podkovan, je le to v tem jesenskem času verjetno najprimerneje narediti krožno pot v smeri iz Kotovega sedla po markirani poti, ki se sprva malo spusti v Loško Koritnico in potem malo dvigne na Bivak Tarvisio na škrbino Rob nad Zagačami, od tam pa naprej gor čez melišče med Vevnico in podnožjem V Koncu Špice. Seveda je v tej smeri za sestop skoraj nujno imeti vrv, (če nisi ravno v sorodu z gamsi)

Na grebenu: od Kukove Špice čez Škrnatarico na Dovški križ

Že Tine Mihelič (Julijske Alpe/Severni pristopi) je napisal, da je plezanje na grebenu Dovški križ – Škrnatarica prestižna tura in da ne sme manjkati v seznamu nobenega pravega gornika. No, mi smo jo opravili iz druge, meni osebno, ljubše smeri, kot jo opisuje Mihelič.
Izhodišče je poznano, po novem TNP redu se sme na izteku grape pod Velikem Črlovcem celo parkirati (3-4 avti), potem pa po dobro sledljivem brezpotju navzgor in v treh urah smo že na sedlu Čez Dulce (2257 m). Skok za ogrevanje v desno na prijazno Kukovo Špico (2427 m) in povratek nazaj, se vse skupaj opravi v slabi uri. Potem pa iz sedla sledi bolj resen vzpon (ne dolg, pa vendar tehnično zahteven, povprečno med I in II, pa kdaj tudi malo več) čez vzhodno pobočje na Škrnatarico (2448 m) ter potem nadaljevanje po lepi grebenski rezi na Dovški križ (2542 m), približno vsega 3 ure bolj ali manj zahtevne plezarije z občasno nekaj zelo zračnimi prehodi nad krnico martuljškega amfiteatra.
Če za na Škrnatarico iz smeri Kukove Špice ne izbereš naloženega in podrtega žleba, imaš z nekaj domišljije po sorazmerno širokem, a strmem in mestoma gladkem in zelo krušljivem svetu vzhodne stene, več možnosti pristopa (tudi tukaj na forumu, se jih nekaj omenja). Vzpon na Škrnatarico - po bolj direktni sredinski liniji, kot smo ga opravili tokrat mi, po platah levo od zajede, pa ne bi priporočal brez varovanja, trenutno je v smeri zabitih kar nekaj klinov za postavljanje varovalnih sistemov.
Enako se ni enostavno kar prosto spustiti (težavno III) za tistih slabih 10 m spusta iz vrha Škrnatarice navzdol na sedlo oz. v škrbino, kamor pripelje vrh žleba, pa je tam tudi obešenih kar nekaj vrvnih zank, ki so lahko komu tudi v priročno pomoč, če pleza tukaj gor.
V nadaljevanju grebena proti Dovškemu križu, ni toliko tehnično težavnih mest pri prečenju čez dva neimenovana vrhova, a se tu pa tam še najde kaka kratka II, in če se striktno držite grebena imate še en cca 25 m abzail malo pred oknom, ta odsek pa se sicer lahko tudi šodrovsko elegantno obvozi malo niže po gredini po levi iz južne strani.
Sestop iz DK smo opravili na Šplevto in mimo Bivaka II na Jezerih (a tu ne boste našli vode !) ter potem po največjem slovenskem melišču - downhill ekspres v Poldov rovt. Še podatek: na izteku spodnjega melišča, ko ste že v gozdu, v grapi še teče malo osvežujoče vodice, sicer pa je tura v sončnem vremenu zelo zelo vroooča.

ampak res je tako, toliko zajl je dandanes v gorah in tudi na Kočnah, tukaj pa namestitev enega kratkega dela nekateri prav namensko zavračajo, ... da pride razum šele z leti, pa nekateri uvidijo šele takrat, ko je/bo prepozno

krasne fotke , kot vedno, za na koledar, meglice pa naredijo še nekaj čarobnosti, srečno še naprej

Nizki vrh - Špičica - Skutnik vzpon in povratek iz planine Zapotok oz. Zadnje Trente - razmere 2.8.2023

Po obetavnem jutru je jugo sredi dneva prinesel meglo, potem pa je razmere otežilo še rosenje in take vremenske razmere že tako zahtevno prečenje trentarskih špicev in strmih trav naredijo še znatno težje. Več v komentarjih pri slikah. In ni vedno lepo vreme in lepih slikc.

Zeleniške špice - razmere in pogled na turo 8.7.2023

O Zeleniških špicah – grebenu, ki ločuje Repov kot in dolino Bele in se na Srebrnem sedlu priključi mogočni Planjavi, je veliko napisanega /npr. Habjan - Brezpotja, ali Mihelič - Slovenske stene, idr. , zato teh opisov in besed na tem mestu ne gre ponavljati. Opisovati neko grebensko prečenje: gori-doli čez roglje, stolpiče in škrbine, tudi nima nekega pretiranega smisla, razen če želimo dogodku dodati še kako osebno noto, dogodivščino in občutenje, tudi o težavnosti imajo rekreativni in ljubiteljski plezalci lahko zelo različno mnenje, kakor tudi o časovnici ture, saj je ta povečini najbolj odvisna od posameznikove psihofizične kondicije, izkušenj in znanja.

Seveda posameznik lahko pričara bralcu nek splošni ali osebni vtis, a že navadni planinec, ali pa malo bolj izkušeni gornik bosta na en tak opis in slike lahko gledala precej različno, enim težko ali izven dosega zmožnosti, drugim pa lahko in tudi vrvi ne bi rabili.
Včasih sem se kar malo hudoval, da so neke objave s kopico slik in brez opisov razmer, primernejše za FB ali za kake druge prijateljske socialne mreže, v zadnjem času pa tudi na to gledam drugače - tudi vsak objektiven opis in prikaz ture je nenazadnje subjektiven. Le če avtorja/pisca osebno poznaš ali si z njim že kje bil, potem lahko tak prispevek nekam realno umestiš in oceniš težavnost ture.

Na koncu pa torej še k tistemu, kar je avtor tega zapisa objektivno opazil in subjektivno občutil na predmetni turi. Repov kot je bil še do lani neoznačeno, a sledljivo brezpotje, no sedaj je nekje od srede naprej pa skoraj do Srebrnega sedla »rdeče počrtano«, vmes pa je namalan še kak velik rdeč križ, skratka packarija, ki v tako okolje in naravo pač ne sodi, (še dobro, da je risar vsaj smer kolikor toliko ustrezno zadel).
Pristop čez grapo, ko nad tolmunčki zavijemo proti grebenu pod Staničem, je trenutno lepo sledljiv in brez posebnosti. S Staničevega vrha navzdol se je možno abzajlati, a štrik mora biti zadosti dolg, stena ima dobrih 40 m. Prvi del prečenja grebena je meni lažji, čeprav gre izključno po grebenski rezi, na Debeli špic in potem v drugem delu, ko skala ni več tako trda, pa je treba več pozornosti posvetiti še temu dejstvu. Plezanje s Staniča navzdol, če ga dobro ne zadaneš in na Debeli špic gor, sta se meni osebno zdela najbolj zahtevna, vsekakor pa – če se na začetku navežeš, je potem nadaljevanje v navezi tudi najbolj primerno in varno.
V prvem delu obvozov ni, držati se je treba grebena, v drugem delu pa se da kakega roglja in stolpa tudi ogniti, povečini po levi, le na Debeli špic kako izogibanje s plezanjem preveč v levo – ali če ne verjamete v Nebeško lojtro, lahko postane težje (do III) kot bi sicer bilo normalno. V nadaljevanju je še nekaj krajših bolj zahtevnim mest, odvisno sicer kako se jih lotimo, a proti koncu se tudi širina in možnosti obvozov, pri prečenju znatno povečajo.

Ko iz Najvišjega roba sestopimo na Srebrno sedlo pod Planjavo, imamo več možnosti nadaljevanja: ali se takoj obrnemo v Repov kot in vrnemo nazaj (tukaj bomo lahko skoraj celo pot navzdol občudovali preplezani greben, vrnitev pa bo tudi časovno najkrajša), pod Planjavo lahko nadaljujemo po markirani poti proti zahodu na Sukalnik in do Kamniškega sedla – in od tam po udobni poti nazaj v Kamniško Bistrico ali na Jermanco, le nadaljevanje iz Srebrnega sedla proti vzhodu na planino Korošico mora imeti pravi smisel ali pa premislek, saj bi si sestop v dolino Bele in v Kamniško Bistrico precej otežili in podaljšali pot do izhodišča.
Upam, da triglavska praksa v prihodnje še ne bo prišla tudi do sem, če bodo v Kamniško Bistrico (kot že skoraj velja iz Mojstrane v Vrata) vozili samo še »avtobusi« iz Kamnika ali Lj ?!
Saj nisem vedeževalec, ampak Bog ne daj, da bi se le - to kdaj res ne zgodilo tudi tukaj

lepote slovenije nekateri res znajo zaračunati, ... žal ustvarjamo turistično deželo samo še za premožne tujce

lepo in dolgo pot si prehodil (in tudi popisal) za to dolžino dneva. Čestitke

mojstrsko splezano in tudi lepo dokumentirano, čestitke, mestoma pa bi skoraj rabil Redbulova krila (če Laško kdaj ni dovolj). Srečno še naprej.

lepo raziskovanje pa še kuža ti je pomagal

Raduha - od kmetije Račnik in čez Račka vrata na vrh, nazaj po markirani poti čez pl.Arto in mimo Snežne jame do Račnikove domačije

To ni neka prestižna visokogorska tura, podobno kot tu blizu tudi na Krofičko od Robana čez Črni Hriber in Ute ni, vendar kdor pozna ta čudoviti svet skritih potk, brezpotij in strmin med grebeni, gozdovi in ruševjem, se bo še večkrat prišel sem naužit čudovitosti narave in gorskega miru.

Do Račnika zdaj pripelje dokaj lepa cesta, spodnji del je tudi asfaltiran, vendar pod kmetijo ni parkinga in domačine je potrebno poprej vprašati, kje se lahko pusti avto, da ni napoti bodisi kmetijskim traktorjem ali pa gozdnim strojem, saj v tem času poteka sečnja v polnem razmahu.

Kakih markacij in oznak od Račnika do Račkih vrat in naprej čez grebene Tolste peči seveda ni, tudi možicljev je malo, lovske potke pa tudi ne vodijo vedno "v planinsko smer na Raduho navzgor", zato si prvi pristop raje organizirajte s kom, ki je tu že bil, sicer bosta vaša pustolovska in raziskovalna žilica zaradi orientacijske zahtevnosti ture, kar nekajkrat na preizkušnji, in tudi megle se raje izognite.
Gre za brezpotje, ki ga je čez gozd kar težko slediti, od Račkih vrat dalje pa vam pot pogosto zaprejo skalne stene in številni grebenski kraki, ki jih je potrebno prečiti in včasih precej na ozko, krušljivo in izpostavljeno, tudi ruševje v drugenm delu zahteva gorniške izkušnje - po eni strani je sicer v pomoč, po drugi pa ovira idealno izbiro smeri in se je treba znajti (no tam, kjer so veje odžagane, je ziher prav).
Na splošno optimalna smer plezanja čez grebene Tolste peči nikjer ne preseže dvojke, ni pa to kako zelo lahkotno poplezavanje kot se morda komu najprej zdi.
Jesen je brezdvoma najlepši in najprimernejši čas za tovrstni izlet, ni več kač in klopov, nekaj več listja na tleh pa tudi ne moti toliko, saj je zato razgledov več.

lepo in čestitke tudi za brez B.V.

Sestop čez Grlo, pod Rjavškim vrhom oz. pod njegovimi stenami ni tako preprost, kot se sprva vidi iz vrha krnice oz. iz sedla pod Rjavčkim vrhom in potjo, ki pride dol iz Škarij. Hoditi - gledano navzdol, se je treba vseskozi držati desnega roba krnice in vse dokler imamo na desni strani skalne stene, iščemo v nadaljevanju prehode med ruševjem v tej smeri, nikakor pa ne zaiti v levo, ker bomo naleteli na dve zelo globoki grapi. Tam pod iztekom melišča oz. nekje v sredini krnice, ko se svet prvič malo zoži in prevesi, nas bi lahko zamikali prehodi čez ruševje v levo, nasploh tudi zaradi tega, ker se tu opazi še kak možic in je v levo stran, po sredi krnice videti manj poraščen svet na nasprotno stran – pod stene melišč Vilic (in predvrhov Planjave). Tukaj nas pri sestopanju lahko zavedejo tudi lepe gamsje stečine na levi strani, ki so od daleč vidne kot kake uhojene potke.
Tudi Stritar je ta sestop čez Grlo v Sidarti-ni knjižici Kamniško-Savinjske Alpe v svojem opisu bolj lahkotno opisal kot v dejansko v praksi je, stezica je dandanes komaj kje še razpoznavna, ni markacij in orientacijskih točk, teren pa je strm, razgiban in sorazmerno zahtevno brezpotje vse do izstopa od Rjavškovih SZ sten.

Veliki Nabojs (Cima Nabois Grande 2313 m) – razmere 10.8.2022,

je gora v senci Viša, ker je njen mnogo višji in mogočnejši sosed vselej bolj in prej deležen obiska, da je v senci – no čisto dobesedno ne, a Viš na jugu ga res skoraj zakriva. Vendar pa je pot na V. Nabojs iz Zajzere do koče Pellarini prijazna in prijetno senčna, od koče dalje pa je obisk gore poleti sicer vroč, a zelo zanimiv, saj spet lahko opravimo krožno turo – po eni gor in po drugi dol.
Tako kot sta že dolgo obstajali grebenska in normalna pot za pristop na vrh V.Naboisa, pa so sedaj iz doline, poleg tiste običajne udobne poti pod tovorno žičnico, trasirali še eno novo, ki poteka desno od nje in gre bolj ali manj po gozdu, preči le nekaj delov spodnjih melišč ter poteka desno od glavne grape pod Pellarinijem, gledano navzgor. Označena je z velikimi rdečimi pikami in smernimi puščicami »Rif Pellarini«, na začetku pa je kot del neke učne poti (The forest sound), označena tudi s tablami in priložnostnimi opisi na njih. V zgornjem – zadnjem delu je sicer nekaj bolj strma in ponekod mokra, a tudi tam so postavljena na dveh mestih vrvna varovala, sicer pa je tudi ruševje vselej pri roki.
Od koče dalje: Grebenska pot – ki jo sedaj imenujejo Via Alpinistica Gasparini – Florit (zahtevnost na nekaj mestih doseže I. in nekaj plezarije po vseh štirih, kaj več pa ne), je dokaj dobro urejena, označena, opremljena z jeklenicami in čez prečno grapo dobro zavarovana, ta običajna pot (Via normale) pa dosti manj, markacije so obledele ali pa kar že izginile. V zadnjem zaključnem delu vzpona pod vrhom, ko se obe poti združita, so zopet nameščene nove lepe jeklenice … ali pa samo jaz že tako dolgo nisem hodil tod, da so se mi zdele kot nove.
Skratka – za povzetek: lep, zanimiv in ne pretežak planinski izlet s čudovitimi razgledi in nekaterimi drugačnimi pogledi na Viš-evo in Montaž-evo skupino gora – zato pa je nastalo toliko lepih fotk.

Brana čez Kaptana

Začnemo na Jermanci, do koder pelje makadamska cesta iz Kam.Bistrice - trenutno je v dokaj dobrem stanju. Na prvem večjem peščenem travniku pod Pastirci, poiščemo dostop in vhod v Bosovo grapo.
Že njen prvi skalni prag pa je kar zahteven in zlasti zjutraj, sploh če je mokro in vlažno, je nevarno za zdrs. V nadaljevanju Bosova grapa ponudi uživaško poplezavanje čez niz kratkih skokov do II. težavnostne stopnje in ne povzroča nobenih orientacijskih težav, razen lastne izbire - med levo in desno smerjo plezanja navzgor, z desne strani nam je običajno v pomoč še malo vej ruševja.

Na izstopu iz grape, preden dosežemo rob kaptanskega grebena, najprej sledi še desna prečnica čez pas gostega ruševja in iglavcev, kjer je pot sicer manj sledljiva, a mestoma nam pravo smer kažejo tudi obžagane veje, čeravno niso tako evidentno požagane kot denimo na poti čez Može.

Ko dosežemo skalni greben, sledi občasno težje plezanje po izpostavljenem razu, ki meji na II-III, (povprečje pa I-II), med iskanjem lažjih prehodov pa se še vedno ponekod lahko poslužimo pomoči nekaj rušnatih odsekov. Grebenski raz ni ekstremno ozka in se stopničasto vzpenja in nekajkrat malo zavije iz ravne smeri. Na dveh ključnih mestih grebena, kmalu po začetku in še enkrat v drugi polovici, ko se zdi, da je naravnost pretežko, lahko izberemo lažje desne variante obvoza, ki pa tudi zahtevajo previdnost predvsem zaradi izpostavljenosti in odsekanosti pod nami. Zadnji plezalni del pod značilnim malim valjastim špic stebrom je tudi nekoliko težji, tukaj se povzpnemo čez skalni žleb v levo in nadaljujemo po skrotju in med rušjem bolj položno proti vrhu Kaptana. Na neizrazit vrh Kaptana nas nato - kot je že nekdo dejal: z rokami v žepih pospremi ozka sledica oz. stezica. Vrh Kaptana ima le velikega možica in nima drugih oznak ali vpisnih skrinjc.

Direkten spust iz Kaptana na sedelce pod njim – na vrh Bosove grape je kratek, a sorazmerno zahteven, vendar ni pretežko, saj nam pomaga naravna razpoka v steni z dobrimi stopi in oprimki, malo podobna (a lažja in krajša) od tiste pri spustu iz Staničevega vrha na Zeleniške špice.
V nadaljevanju sledi še krajši vzpon navzgor po dokaj krušljivem terenu, ko se usmerimo bolj ali manj kar po sredini in po skledasti uvali in strmimi travami dosežemo spodnji zeleni rob prostranega temena Brane. Tu je idealen kraj za malico in počitek ter uživanje v miru in razgledih. Do sem se porabi dobre tri ure, do križa – vrha na Brani, pa sledi tudi še slabe pol ure uživaške hoje.