n3jc - Zadnja sporočila

Se mi je zdelo da bo prelahko. Ja. Nadaljuj

Kaj / kje?

Rjavcki vrh?

Nedeljski krog: Pavlicevo sedlo - po gozdovih - Lesnikovo sedlo - Jerebicje - Matkov Grintovec - mimo solnice - precnica - "ta prava grapa" - vrh - nazaj, tokrat po stezi okrog Jerebicja - po meji nazaj do Pavlicevega sedla.

Na Kopi sem bil tokrat drugic. Ob prvem obisku me je hecala izbira mesta, kjer zapustis precnico: smer najlazjega pristopa sem takrat ubodel sele po precej poskusanja na napacnem mestu. Tokrat tezave ni blo: takoj sem prepoznal "tapravi" rogelj. Sem pa zato zgresil vhod v pozagano stecino med rusjem; ko je bilo jasno, da sem previsoko, sva se s souzivacem odlocila da greva kar po grapi, levo od rusja. Ven iz grape zlezeva on po sredinskem kraku, jaz po neki levi varianti. Za izstopom so se pokazali sledovi obrezovanja v rusju: to jemljem kot znak da sva naletela na neko "drugo varianto normalke". Malo visje sva prisla na shojeno stecino na grebenu Kope. Tam se je oglasila "gorniska pohlepnost" - souzivac bi nekaj caral po avstrijski strani mimo roglja ki je med nama in vrhom, jaz pogledujem proti Krnici ... ampak dan je vroc, vode je cedalje manj, v planu pa je itak bila samo "normalka" in ne pustim odstopanj: mahnila sva jo po SLO strani grebena proti vrhu. Najini stecini se je kmalu zatem pridruzi izsekana pot, ki sva jo prej iskala nizje spodaj, sledi se tisti skokec pod vrhom in ze sva stala na vrhu Kope. Cokoladic, ki s(m)o jih odlagali v kozarec pred leti ni vec tam, upam da so nekomu prisle prav.

Dol sva se vrnila po vsekani stezi skozi rusje, ki sva jo zgresila ob vzponu. Sopotniku so najedale zivce mravlje, rusje in vrocina in kresala so se mnenja: meni je bila rusnata varianta bolj vsec (lazja), sopotniku pa je bila dalec bolj pri srcu grapa. Vsakemu svoje ...

Nato sva se pocasi vrnila do Matkovega Grintovca, sla po stezi okoli Jerebicja in nato po meji mimo Pavlicevih sten do Pavlicevega sedla. Ta zadnji del je bil po svoje visek dneva, popoln zen sprehod ... dokler ni prislo na vrsto zadnjih 300m spusta, kjer je bilo zarasceno in sva nabrala precej klopov. Razpolozenje je dvignila se obilica divjih malin ob poti, kramljanje z domacinom ki je prinesel kamne v solnico, in podobne malenkosti.

Cez par let upam da se vrnem spet.

Hja, za zacetek: hribi.net za Bovski Gamsovec navede
"Priporočena oprema (poletje): čelada, komplet za samovarovanje". Domnevam da genericno, iz kategorije poti.

Pa v bistvu ima tudi PZS na svoji spletni strani omenjene SVKje pri zelo zahtevnih zavarovanih poteh. No sej jasno, klasifikacija je pregroba, pod take poti spada vse zivo.

Informacije imajo vsaka svoj doseg in tule ne bomo nikoli ugotovili ali je to Tripadvisor, turisticni bilten, uradni mediji, facebook ipd., hribi.net (slednji je z res velikim zabelezenim stevilom obiska sigurno referenca tudi za tujce) ...

Ko informacija enkrat krozi jo je tezko odsukat v drugo smer, pomoje da so primer tega opozorila glede bivaka pod Skuto ki ne zalezejo ...

Celada pa ... kar janezs73 pravi.

Ko se bliza neurje ali nastane problem z zdravjem ves, da se lahko zateces v uradno odprto koco: to je njena glavna vrednost, ne pa poceni pijaca ...

Svacica je pravilen odgovor, prosim nadaljuj!

Na katerem vrhu?

Neke absolutne varnosti na nobeni gori itak ne bos imel. Tle pa je bo se dost manj. Nad markirano je podor. Na alternativnih pohodniskih so zelo strme trave - pripravi se na moznost da bos na vrhu pretehtaval ali bos tvegal nazaj po travah ali bi smuknil pod podorom: meni se je odlocitev dvakrat izsla ampak tezko potegnem iz tega nasvet zate. Skratka nekih komfortnih moznosti za planinca-pohodnika ni, zato je tudi enostaven odgovor tezko dat.

Na Begunjscico?

Je nad gornjesavsko dolino?

Podobno kot ne mores biti "samo malo nosec" (lahko si ali pa nisi), ne mores samo malo sodelovat v digitalnem slacenju narave z branjem portalov in hkrati vihat nosa ker to pocnejo tudi drugi. Med fotografijo kampiranja in fotografijami prehodov na npr. Matkovi Kopi je manj razlike kot bi si mislil na prvi pogled (ce se ne prikazujejo kake sporne prakse), tudi ce nam eno bolj pase kot drugo. Moznost da se obiskanost pomnozi z 10 pa prezi v ozadju pri obojem.
Mene je to digitalno odstiranje vsega hribovskega zacelo malo prevec zret, pa sem uteho nasel v delnem odklopu od interneta, malo pa tudi v drugih sportih. Priporocam oboje.

Ja, sem. Cesta je dolga makadamska, vec kilometrov. Sneg na poti je se bil (mrazisca, dolinice), tezko opisem koliko.

Pod vrhom Krizevnika je ob rusju lezal ta kos opreme (glej sliko); nevem ce je komu se kaj vreden ali ne. Dali smo ga na vrh na vidno mesto.

Glede nadaljevanja preko Molicke peci je padla soglasna modra konzervativna odlocitev, da pri toliko juznega snega pustimo to za drugic. Dajem se nekaj hitrih fotk razmer ce komu prav pride.

Ta pot je bila vecino casa, odkar je usekal podor, zaprta. Ponovno odprta je bila zdajle morda ene dve leti - po cesti se je kljub degradaciji dalo it pes. Kdo izmed "ta picajzlastih" bi lahko pripomnil, da je bila pot na vsaj enem mestu zaradi zevanja nad globino na odnesenem mestu ze tvegana in na vecih neudobna zaradi nanosa materiala/razbitosti - mene ni motilo. Po mojem mnenju je bila z njihove (PD) strani lepa gesta, da so spodaj oznacili parkirplace in pot odprli. Sluzbe ki bojo to sanirale imajo po tem kar sem videl ogromno dela - cesto je na enih delih doline povsem razturilo, tudi sanacijsko cesto je ze zacelo odnasat ... Tezko si predstavljam, da bi bilo gradbisce zdruzljivo s tem da bi cez sla cez planinska pot. Se posebej pa pod podorom.