palček plezalček - Zadnja sporočila

Po jutranji kavi urno iz Zadnjice do Loga in nad muzejem po poti Gmajna. Ko se slednja obrne v desno in začne spuščati, nadaljujeva naravnost in kmalu se priključiva markacijam skozi Trebiški dol. Nisva se jih še dodobra navadila, že jih zapustiva na mestu, kjer prva stezica zavije levo. Slediva ji do planine Trebiščina. Od tod naprej je bolj tipajoče, dokler se na lepem ne pokaže mulatjera, po kateri dospeva do kasarn. Naprej stopiva na Veliko glavo (precej ruševja; večkrat sem slišala, da je neprehodno, a nekako sva prišla z ene strani na drugo čez vrh ), nato nadaljujeva direktno na Velikega Konja (ruševju se da večinoma izogniti in čisto spodobno pristopiti) in sestopiva na drugo stran po grebenu, ki vodi proti Ozebniku. Z njega je grebensko nadaljevanje mestoma krušljivo in izpostavljeno. Vzpon s sedelca na 'Nad Kopiščarji glave' nad Ozebniško planjo je enostaven, medtem ko pogled na Veliki Vršovec razkrije isto kot Google Earth - morje ruševja. Vrneva se čez planjo na greben Konj-Ozebnik in po potki sestopiva na sedlo Čez dol ter malo po lokalni bližnjici in malo počez doseževa cesto pod Utrom. Nadaljevanje do izhodišča bi bilo precej nezanimivo, če ne bi zavila še do slapa Pinja in šele nato primaširala do zasluženega zavitka - hvala za pogostitev, zavitek je bil božanski.

Konjski potok teče skozi čarobno, a ne ravno najbolj udobno prehodno dolino. Kjer se bela pot konča, se začne otepanje z nizkim in višjim podrastjem, a ob neštevnih zanimivostih igrajočega se potoka na zoprnijo pozabiš. Orientacija ni težavna. Najbrž je malo več pozornosti potrebno, če želimo dolino kmalu zapustiti in jo mahniti levo proti Sivniku ali Škorencu. Naslednji odcep levo je za pot nad desnim bregom. Le-ta naj bi privedla na lovsko pot, ki povezuje Sivnik z razkrižjem markiranih poti (stičišče čez Pasje peči, pl. Kisovec, Mala planina). Ta odcep sem opazila, a nisem 100% prepričana, da je bil pravi, saj sem nadaljevala ob potoku.

Zadnji del doline (kjer potoka ni več), je bolj naporen in orientacijsko malo manj evidenten.

Sestop čez Ravni hrib in navzdol po grebenu mi v zadnjem delu ni bil najbolj v veselje, vsekakor pa priporočam ekskurz z markirane poti do Ravnega hriba, saj je grebenček čisto potepuško simpatičen.
Na zemljevidu PZS, naj bi bila po celem grebenu potka... Hmm, če je, se je danes skrivala.

Več ob slikicah.

Naj pred opisom zastavim vprašanje ...
Garmont, sem zadela značilno skalo, ki s strani mojega prihoda sicer ni bila tako značilna (slika 15), in prehod (slika 19 od sredine malce levo) ali sem šla kar po svoje?

Danes z Rudnega polja proti Srenjskemu prevalu, a pri Kačjem robu opustim načrt in zavijem na brezpotni vzhodni greben Viševnika. Tako se je še ta vrh nepričakovano vrinil v potep. Po sestopu na prej omenjeni preval nadaljujem pod Malim Draškim vrhom in naprej na Velikega brata. Z njega se spustim po grebenu proti Studorskemu prevalu. Še preden ga dosežem, začnem oprezati za značilno skalo, kot jo Garmont opiše (glej razmere: Tosc -> dva prispevka s slikami in kratkim opisom). Smola je bila le, da s strani mojega prihoda ni prav nič značilno zašiljena. Ker nisem uzrla bolj primerne kandidatke in se mi ni dalo bolj sestopati, da bi uzrla njeno značilno podobo, sem začela s prečenjem. Ko sem dosegla mesto, kjer naj bi vdela "pravi" prehod čez stenico, se je odprlo kar nekaj možnosti, ki bi jih lahko izbrala, in zahtevnost bi bila bržčas precej podobna. Upam, da sem izbrala pri Garmontu omenjenega.
Vrh hriba presenetljivo nisem imela družbe, celo kavka me je samo preletela in izginila.

Povratek po magistrali Vodnikov dom - Rudno polje, kjer je bilo precej živahno, kratkohlačno in opečeno. Upam, da so revežem pozneje pomagala hladilna mazila ali jogurti.

Krasna tura ...

Slika 35 je super

Čestitke. Ob slikicah se je zbudila želja po vrnitvi v te robato-skrivnostne strmine.

To je pa od sile, da eni takole uživate, medtem drugi delovno brcamo in sopihamo, da bi si take potepe spet kmalu privoščili ... ampak zelo privoščim

To je res 'fajn' kucelj okoli katerega mi manjka še nekaj predelov, kjer si svet deliš z gamsi.

Fotke, ki prikličejo spomine in pozivajo k novim raziskovanjem.

Vesela, da bodo ti magični kotički dostopni večim, a hkrati tudi malo žalostna, saj je bilo v podrtiji in med potrganimi jeklenicami prav adrenalinsko in še samotno povrhu.

Čestitke, lepo in divje.

Bravo vidva! Prelesten potep na nič manj prelesten dan.

Zgodil se je eden tistih potepov, ko krožno ni šlo, zato je na pomoč priskočila 'taksistka'.

Greben, ki se z juga dviga do Malega Grintovca, sem združila s tistim, ki se na sever spušča preko Licjanovca.

Na južni strani toplo, vroče, na severni mokro in drsno.

Za Licjanovcem (v smeri sestopa) so me na tleh presenetile žice, ki so nekdaj tvorile ograjo za drobnico, sedaj pa se skrivajo med travo in čakajo, da bo kdo izvedel salto mortale - mene je premet skoraj doletel.

Sestopila nisem po markirani poti po severnem pobočju Kozjega vrha, temveč po njegovi jugovzhodni strani po prepletu vlak in bele ceste. Morda se sklepno dejanje malo vleče, a pogledi na grebena Kočne odtehtajo vsak korak.

Kar izvolite....

Ferrata dei 50 Clap, Creton di Culzei

Enim so se uresničile moje včerajšnje sanje, da bi bil še en dan nedelja.

Malčico si, po prebranem sodeč, večina privošči v krožni izvedbi po poteh 644 in 620, a meni ni dalo miru, kako od 'stavola' do 'stavola'.
Vzpon opravim po 644 do sedla in od tam na vrh. Z njega rahlo navzdol na 'piknik plac'. Klopi okoli ognjišča so bile še v senci, zato zakorakam po travniku do skale, ki ima boljše razglede kot vsak prestol. Po kratkem lenarjenju me mika nadaljevati rahlo desno proti brezam in v gozd, a ker sem se morala vrniti po mareli, da mi ne bi zvečer krulilo , me je premamil vstop v gozd pri piknik kuhinji. Tako brez podrastja in umirjeno je bilo, da naredim velik ovinek preden se po gozdu vrnem v bližino brez in od tam naprej mimo prvih ruševin. Nadaljujem malo levo, malo desno, predvsem pa navzdol do nekdanje staje Jama (pisano tudi St.lo Iamma). Svet se počasi gosti in kmalu hodilm po travi, ki sega nad koleni, mestoma pa tudi do glave. Ko po mokrem gozdu pridrsam do staj Sulforchiet (pisano tudi St.lo sul Forchiet), presenečena obstanem, saj se zdi, če izvzamemo veliko padlo vejo na njeni strehi, kot bi jo še vedno uporabljali. Od vrha do sem ni poti, tudi njenih ostankov ne, od tod, pa se jo v visokih travah uzre, a tudi prav zlahka izgubi. Število križevcev je v zadnjem delu sestopa neprijetno veliko. Do doline je še nekaj, a ko tja prispem, se priključim na pot 620, po kateri se vrnem na izhodišče.

Malčica med norimi gorami pride znova na vrsto in znova bo raziskovalno.

Prosim, kar nadaljuj ...