palček plezalček - Zadnja sporočila

Po jutranji kavi urno iz Zadnjice do Loga in nad muzejem po poti Gmajna. Ko se slednja obrne v desno in začne spuščati, nadaljujeva naravnost in kmalu se priključiva markacijam skozi Trebiški dol. Nisva se jih še dodobra navadila, že jih zapustiva na mestu, kjer prva stezica zavije levo. Slediva ji do planine Trebiščina. Od tod naprej je bolj tipajoče, dokler se na lepem ne pokaže mulatjera, po kateri dospeva do kasarn. Naprej stopiva na Veliko glavo (precej ruševja; večkrat sem slišala, da je neprehodno, a nekako sva prišla z ene strani na drugo čez vrh ), nato nadaljujeva direktno na Velikega Konja (ruševju se da večinoma izogniti in čisto spodobno pristopiti) in sestopiva na drugo stran po grebenu, ki vodi proti Ozebniku. Z njega je grebensko nadaljevanje mestoma krušljivo in izpostavljeno. Vzpon s sedelca na 'Nad Kopiščarji glave' nad Ozebniško planjo je enostaven, medtem ko pogled na Veliki Vršovec razkrije isto kot Google Earth - morje ruševja. Vrneva se čez planjo na greben Konj-Ozebnik in po potki sestopiva na sedlo Čez dol ter malo po lokalni bližnjici in malo počez doseževa cesto pod Utrom. Nadaljevanje do izhodišča bi bilo precej nezanimivo, če ne bi zavila še do slapa Pinja in šele nato primaširala do zasluženega zavitka - hvala za pogostitev, zavitek je bil božanski.

Konjski potok teče skozi čarobno, a ne ravno najbolj udobno prehodno dolino. Kjer se bela pot konča, se začne otepanje z nizkim in višjim podrastjem, a ob neštevnih zanimivostih igrajočega se potoka na zoprnijo pozabiš. Orientacija ni težavna. Najbrž je malo več pozornosti potrebno, če želimo dolino kmalu zapustiti in jo mahniti levo proti Sivniku ali Škorencu. Naslednji odcep levo je za pot nad desnim bregom. Le-ta naj bi privedla na lovsko pot, ki povezuje Sivnik z razkrižjem markiranih poti (stičišče čez Pasje peči, pl. Kisovec, Mala planina). Ta odcep sem opazila, a nisem 100% prepričana, da je bil pravi, saj sem nadaljevala ob potoku.

Zadnji del doline (kjer potoka ni več), je bolj naporen in orientacijsko malo manj evidenten.

Sestop čez Ravni hrib in navzdol po grebenu mi v zadnjem delu ni bil najbolj v veselje, vsekakor pa priporočam ekskurz z markirane poti do Ravnega hriba, saj je grebenček čisto potepuško simpatičen.
Na zemljevidu PZS, naj bi bila po celem grebenu potka... Hmm, če je, se je danes skrivala.

Več ob slikicah.

Žan, tako mi je nerodno, da se je barva mojih lic v hipu spremenila.

Na hribi.net je kar nekaj uporabnikov, ki pišejo zanimivo in iskrivo. Sama sem vsem in vsakemu posebej (tudi tistim, ki več ne objavljajo) hvaležna, ko se mi utrne ideja za potep in iščem informacije.

Kotički nad Bistrico so s svojo zapeljivostjo sami sebi najboljša reklama; mene prepričajo vedno znova.

77blaz, v tej temi je sosledje najbolj 'cort' fotografij. Hvala.

andi2, čas nam je odmerjen kakor nam pač je, a vseeno nam v tem odmerku uspe marsikako ušpičiti. Kakšna ideja se mora malo dlje ujčkati v malhi želja, da je v vsakem trenutku kaj na zalogi. Bolje jih je imeti v izobilju, kot njih manko.

O, na istem hribu z različnih smeri.
Lepo, da sta šla na Mešenik, čestitke.
Morda se tja še kdaj podamo skupaj, a z drugega izhodišča.

Turca odlična, cesta katastrofalna.

Ne tako dolgo nazaj je nekdo napisal, da je cesta na Jermanco speglana in sem verjela. Žal je vse prej kot to in moja urbana miniatura na štirih kolesih je komaj prisopihala do travnika, kjer sem jo pustila, da si oddahne.

Do lovske koče sem se ravno dobro ogrela, nad njo, ko se svet ustrmi, sem sopihala kot lokomotiva, malo višje pa sem začela razmišljati, da bi bilo prav primerno dati nekaj kamnov v žepe vsled silnega vetra. Razgledi z vrha tako šik, da so bili skoraj kičasti. Nadaljevanje od lovske koče po levem bregu nad potokom me je z uhojenostjo presenetilo. Čez Macesnovec ni nič manj očarljivo kot je bilo, ko sem bila tam prvič, le lestev se mi zdi, da je zamenjana.

Nizki čevlji niso najboljši izbor, a tudi z njimi je šlo brez mokrih nogavic. Sneg, kolikor ga je, je v jutranjih urah zmrznjen, pozneje se je ojužil in vsled listja pod njim kar pošteno drsi.

Šarmantno cvetoče.
Le kako ti uspe v teh turobnih dneh najti sonce?

Lepo, samo čisto premalo snega za vijuganje...

Tvoji snežno-kolesarski clipi so kot adrenalinska injekcija.

Tako nizki kuclji, pa toliko užitkov.

Zamišljen je bil krog čez Col del Sole in Monte Covrio po poteh, ki so vrisane na online zemljevidih, a na samem mestu, me je pot vodila malo drugače - Tabacca 020 nimam in tako sem se hoteno izgubljala v toplem dnevu.

Opisi so ob slikah, a če se nočeš občasno pretikati skozi robidovje in oprezati za pravim nadaljevanjem, so na zemljevidih vrisane poti najbrž manj avanturistične in bolj priljudne.

Nabralo se je za cca. 17,4 km, 1300 višincev ter 6 ur in 40 min.

Izhodišče Braulins -> Monte Boscatz - Monte Brancot - Monte Palantarins - Tre Corni - Monte Naruvint -> Braulins

Napoved je obetala jutro z dvomestno številko v minus, Karnijske predalpe pa so vabile v čudovit ambient in bolj znosne temperature, zato sem vzela pot pod noge.
Kuclji nad Bordanom so nizki, prečenje je možno z možgančki na 'off', če si le ne umisliš kakega ekskurza. Meni ni dalo miru in sem po vzponu iz Braulinsa na sedlu zavila levo ter se brezpotno povzpela na Boscatz. Nadaljevanje čez vse vrhove v grebenu in za zadnjim, M. Naruvintom (sestop), tabla, da je pot nevarna ('sentiero pericoloso'; pot ni označena kot 'inagibile'); previdnost ob zmrzneni podlagi ni odveč. Tik pred cesto Bordano-Interneppo, po kateri bi lahko kilometre in kilometre 'topotala' po asfaltu, sem zavila na staro in prav zanimivo pot (dvakrat se je težko prebiti čez podrto drevje, a odseka sta kratka).
Ob povratku še zadnjič pogledam v kraljestvo beloglavih jastrebov in že drvim proti domu.

Če koga zanima - sodi k predzadnji sliki: https://www.falesia.it/images/falesia/italia/friuli/gemona.pdf

Otroški vlečnici oz. traku bi se prav podalo tvoje predlagano ime.

Je spodaj Giussani med balvani?

n3jc, 'najbolj' je zapisano potencirano, a dejansko je v naravi človeka, da o bližnjih (ljudeh in živalih) navadno misli pozitivno, celo v superlativih. Moj Faust (moja taca) je že bil oh-in-sploh in najboljši v vsem, predvsem v lumparijah .

Dprapr, ne kliči 'hudiča' v neobljuden svet.

S hudičem ne mislim psov, saj so mi tace fajn in sem imela eno ogromno (Briard). A če so super tistemu, ki jo/jih ima, ne pomeni, da so fajn tudi drugim in da so njihovi dvonožni prijatelji, ki se navadno poimenujejo kot lastniki psov, cool. Slednji vedno mislijo, da je njihova taca oh-in-sploh, najbolj vzgojena in najbolj priljudna. Nikoli ne pomislijo, da ima vsak svoj odnos do živali in da ni moteče zgolj, če se psi zapodijo v neznanega človeka ali nanj skočijo. So ljudje s takim strahom pred psi, da se na daleč ognejo že, če jih vidijo, in če jih vidijo odvezane, je še toliko huje.

Higiena po kočah je pa sploh poglavje zase...

Nad Klužami/Chiusaforte tik pred koncem leta narediva prav zanimiv krog. Po povratku ugotovim, da je bil zanimiv tudi za krvosese, saj posledice še vedno neprijetno čutim.

Repelenti vsled mile zime niso odveč, saj so klopi še kako aktivni.

V času potepa se je le tu in tam našla zaplata snega, a ob padavinah je tudi tam rahlo pobelilo.

Več o potepu ob slikah.