rokeg - Zadnja sporočila

Se mi je zdelo, da se mora iti kar direkt gor, vendar klinov nisem videl tam in ne vem, če bi si upal splezat dol... Ideja je bila celo, da bi šel potem z vrha proti Oltarju, ampak se mi zdi, da je še težje.
Prav imaš lijaneja. Z avtom bi šel raje kam v tujino in višje, imam planov in projektov za več stoletij zadrega.
Sem preveril še 1x in piše okoli 45 stopinj, ampak je neenakomerna strmina. Vmes je še en skoraj navpičen skok, ki je verjetno zalit pozimi. Sam nisem meril in nimam pojma, koliko je.

Odlično. Hvala za predloge. Imel sem ene ful dobre Leki, ki se niso zlagale med hojo, ker večina drugih se mi jih je.
Lijaneja, hvala za opis. Omenjen žleb sem splezal in slika 17 je nastala s stojišča nad njim. Na vrh žleba je tudi sumljiv zagozden kamen. Od tam se mi je zdelo pretežko in sem raje obrnil, kot da bi tvegal, se pa moram nujno naučit abzajlat do naslednje sezone. Štrik pa rade volje nesem.

Kot prvo, če bi se mi zdelo prenevarno, ne bi rinil v ozebnik, ampak nisem ne videl, ne slišal kakšnega padajočega kamenja, zato sem šel in moj namen je tudi ta, da sem opisal, kakšen je ozebnik, ker je bore malo informacij o prehodnosti kopnega ozebnika. Čez Kotle pa je žal skoraj še 1x daljša pot. Še posebno peš iz Dovja ni kratka. Glede na to, da je bilo vse pod vprašajem, nisem želel iti nekam, kjer nisem imel B plana. Pa še pot do bivaka 4 se strašno vleče in bi sam raje ubral pot čez Kriško steno. Pa s škrbine nisem videl, da se bi dalo lepo v Kotel, vse je nekaj podrto.
@di, naj bi bilo okoli 45-50 stopinj, vsaj en vodnik tako navaja, razdalja pa je okoli 150 m, z meliščem pa okoli 300 m, vsaj tako sem izmeril.
Alpha, sestop je bil res neprijeten, ampak malo pretiravate z zverinskim dretjem, zadrl sem se, refleksno (v strahu), ker mi je spodneslo skalo in se kar grdo popraskal po roki in udaril v hrbet. Ostalo, kar se je slišalo, sem le sam sebi govoril. Bi se pa preprečil padec, če bi vedel, kako naj švercam palice na bus, ne da bi mi potem šofer težil, da moram dati ruzak v prtljažnik, in tako so mi jih pred leti ukradli. Se je bilo fino potem vzpenjati brez palic 2500 višincev... in še danes hodim brez, ker ne vem, kje dobiti nove, take dobre in ne vem, kako jih skriti v ruzak, da se ne bi videlo. Jih pogrešam pri vsakem sestopu.
Dejstvo pa je, da nerad hodim po eni in isti poti in še omejen z javnim prevozom le na Bohinjsko in "gornjesavsko" dolino, ter še na dvodnevne ture. Koče so že od leta 2021 vse polno zasedene in zato izbiram ture, kjer so bivaki in temu primerno so tudi ture in ta je ena bolj zadnjih novih, dokler mi ne bodo še Mali Oltar, Oltarček, Visoki Rokav, Široka peč itd... dostopni.
Bi bil pa vesel informacije, kjer bi moral iti na sliki 16. Po vidnem žlebičku ali kje bolj levo?

Po prespani dolgi noči v bivaku se odpravim na Šplevto, ravno ko vzide sončne vzhod. Nato grem na greben Kopic. Do grebena gre lepo, tako kot opisuje predhodnik. Preči se melišče in sledi stezici čez travnato ramo, nato sledi rahel spust in prečenje v široko grapo, kjer sledimo čim bolj logični smeri proti sedelcu. Naj nas v srednjem delu ne zavede dobro vidna rampa, ker je za njim manjši skok, če gremo pa direktno gor, pa je samo skrotje. Od sedelca naprej pa mi že grozijo črni oblaki in ne najdem dobrega prehoda in grem po podrti polici na travnata pobočja in po grebenu gor. Na vrhu me dobi nekaj kapelj dežka in hitro sestopim in sploh ne grem proti Gornji Kopici, a kmalu obžalujem, ker se razjasni. Hočem že iti nazaj, pa me močan sunek vetra odvrne od misli in tveganja, pa oblaki se spet nabirajo. Škoda, ker ne izgleda težko na slikah predhodnika. Čez Brinje spet izgubim pot, vzpnem se še na Brinovo glavo in v dolino, kjer še malo kolovratim, ker imam dobre povezavo šele popoldan, tokrat je šlo gladko z javnim prevozom in prestopi.

Včeraj se podam s prevozi in busom v Mojstrano in brez konkretnega plana podam proti bivaku 2 in vmes me šine ideja, da probam na Visoki Rokav. Po melišču grem v Rokavski ozebnik. Sedaj ali je prehoden ali ne. Zame je bil prehoden v dobre pol ure. Sprva je res podrt skok, nato pa en sam sipek pobočje z nestabilnimi kamni. Najbolje se je držati desno ob steni, sprva sem šel levo in sem kar nekaj kamenja spustil po ozebniku, ko sem ga prečil. Previdnost mora biti res maksimalna. Ga pa odvsetujem zaradi res hude podrtije. Na škrbini ne najdem niti vstopa v začetni kamin in grem najprej na Srednji Rokav, ki ima tudi en kar navpičen skok. Na vrhu precej piha. Gledam, če se da sploh na Rogljati Rokav, pa se verjetno ne da po šodrovsko. Sestopim nazaj na sedlo in berem opise za Visoki Rokav. Najdem vstop, kjer je navpičen žleb, nato pa se na polički vse zatakne. 1h cincam in ne vem kje bi šel, vse deluje pretežko za II-III, kot navaja nekaj vodnikov in ko jih primerjam s preplezanimi III, se mi zdi tukaj vsaj IV. Nato mi vse možne scenarije šibajo po glavi in se odločim, da gora počaka in sestopim. Nima smisla izzivat. Že do ozebnika ni šlo najbolje. Po ozebniku je potem šlo, vendar se mi je 1x zrušil cel stop za nogo in je zgrmelo polno drobirja po ozebniku. Zelo težko je zadeti stabilne stope. Ker je še veliko časa grem še na Dovški križ in Šplevto ter v bivak prespat. Drugi dan pa opišem v drugi rubriki.

Lijaneja, hvala za informacijo. Bo verjetno še malo počakal. Nimam še občutka, kdaj je trojka, ker nekje je trojka lahka, nekje pa težka. Bolj ko to, pa me skrbi ozebnik. Ostalih novih vrhov dostopnih z busi na Gorenjsko pa mi nekako zmanjkuje. Vsaj, da bi bivak bil.
Trobec, jaz bi rekel, da sem vas videl, ko ste šli gor po eni bližnjici, ko sem jaz sestopal iz grape na melišče in sem videl najmanj 3, ki so šli precej narazen iz melišča po skalah, verjetno ste bili vi? Omenjenega gospoda pa sem srečal ravno na robu, ko se gre v zatrep. Jaz sem drugače šel po občutku in možicih in nekaj opisih, ki so tu gor. Sem pa tudi sam tovoril štrik, če bi imel problem it po trojki dol, je pa ostal ravno tako neuporabljen.

Trobec, smo se nekje zgrešili .
V soboto se po vikend voznih redih podam v Kranjsko Goro, kjer sem bil malo pred 16.00. Čez Žago in mimo Krnice pridem do bivaka 1 ravno za sončni zahod. Nato zjutraj na vrh, po izstopu iz žleba zavijem preveč desno in pridem na rob, kjer se že vidi Paradajz. Nato po grebenu na vrh. Sestopim po isti poti. Štantov za abzajl je res veliko, vendar se lepo popleza. Idejo imam, da bi šel še na Malo Ponco, pa se zatakne pri res podrtem prehodu čez grapico. Vse kar si prijel, se je zrušilo, zato obrnem in grem v dolino. Tako v Krnici, kot pri Mihovem domu je tako nora gneča, da te mine kaj pojest ali popit. Bili so sami tujci. Nato pa na predolgo vožnjo, na koncu pa klicat taksi...

Za poznavalce pa me zanima, ali je Visoki Rokav še težji? Tu je bila po moji oceni druga stopnja plezanja.

Tudi jaz sem s Poštarskim domom zaključil svojo prvo SPP Čestitke mlademu planincu.

Mah, ko bi bil samo Tamar problem. Drugod te še postrežejo ne, če si sam, kot se mi je zgodilo na 2 kočah ob Vršiški cesti in še kje.
V Sloveniji gre pač vse v maloro. Od javnega prevoza naprej.
Naj potrdim, da se marsikje po Balkanu po kočah res da plačati s kartico, kjer pač so koče, jih je bolj malo.

V ponedeljek sem se podal na omenjene vrhove, razen Goličice. S hitrim prevozom v Šiško in na bus do Rateč, nato čez Planico in Tamar in po melišču do križišča, kjer se v levo odcepi pot čez Jalovško škrbino. Že prej sem vedel, da naj bi bila pot zaprta, vendar table niso bile prečrtane in sem šel pogledati. Že takoj je ena globoka razrita grapa, ki teče neposredno iz Jalovčevega ozebnika, vseeno prečkam in najdem markacije, vendar je pred vstopom v plezalni del tabla, da je pot zaprta. Torej bosta Lopa in Goličica odpadli... Obrnem in za mano gredo še trije. Vsi obrnejo in gremo čez Kotovo sedlo na vrh Jalovca. Bilo je megleno, le na primorsko stran se je videlo. Sam nadaljujem čez Jezerca na Veliki Ozebnik. Vrnem se nazaj na tokrat sončni in razgledni Jalovec. Pri sestopu obiščem še Mali Jalovec, ki ni prav zahteven, je pa grebenček nanj zelo zračen. Pot do Kotovega sedla je lepo opremljena, le markacije so že nekoliko zbledele. Vzpnem se še na Špico v Planji, kjer počakam sončni zahod, ki gre za bok Mangarta. Nato prespim v bivaku pod Kotovim sedlom. Naslednje jutro nimam ravno ideje, kam iti, zato sestopim v Tamar in se spomnim, da bi šel na Slemenovo špico, ker je v senci. Vzpnem se mimo Črnih vod, ki je lepo označena. Na vrhu so sedaj kar preuredili pot in jo ponekod zagradili. Bilo je polno turistov. Sestopim čez Grlo. Do sedla Grlo je pot lepa. Na vrh Grla mi ne uspe, ker je preveč kosmato in podrto. Pot od sedla Grlo naprej pa je res zoprna, sama podrtija. Nato še po žgočem soncu prehodim še 5 km do Rateč. No, bus je do Ljubljane pridelal ravno toliko zamude, da mi je ušel naslednji bus in seveda spet taksi...

Hvala za primerjavo Ivo. Ko jih obiščem, pa poročam. Šodrovske izkušnje pa pomoje imam .

Obema hvala za odgovor. O navezi in podobno sem že pisal, da še za lahke poti ne najdem družbe.
Vem, da je Martuljek zelo krušljiv, najbolj krušljivo pa je baje v Rzeniku
turbo, seveda poznam vse njune projekte in opise, saj si vedno preberem njune zapise, ko grem kaj težjega. Glede spanja v bivaku sicer ni slaba ideja, vendar imam sam občutek, da mi drugi dan ne gre nič več Zato, bi rad nekako v prvem dnevu opravil s tem.
V glavnem bo treba še kaj lažjega prej osvojit

Hvala vsem tistim, ki so podali uporabne odgovore. Se zavedam, da je bolje zgoden štart, vendar mi trenutno to ne znese. Ocene težavnosti je zelo subjektivna, vsaj tako se mi zdi, ker recimo trojka nekje se mi zdi lažja kot dvojka kje drugje. Dejstvo je, da se spuščat po vrvi na alpinistični način še ne znam. Po drugi strani pa bi rad osvojil čim več hribov, če že ne vseh v Sloveniji. No, in večkrat zasledim mešane opise. Nekje se za greben smatra kot, da ni nič težjega, nekje pa, da je kar precej abzajlov. Skrbijo me pa, spust v škrbino, plata in jahalni del. Nikjer pa konkretno ne piše, če se da čemu ogniti. Niti ne, ali je kopen ozebnik prehoden, ali nastane kakšna gladka skalna pregrada. Čez Kotle pa je trenutno enostavno predolga, že Spodnji Rokav je bil kar projekt, sploh zaradi tega, ker sem bil v Vratih peš šele ob 13.00.

Že do tja je vse podrto. Na tisti polici pa sem kljub temu, da sem probal stop za nogo in se mi je odkrušil in se kar ustraši. Potem nisem več iskal smiselnega nadaljevanja. Zdelo se mi je vse pretežko. Pa še vroče je bilo. Skratka vse "dvojke" kar sem jih prelezel, se mi je zdelo tu težje. Ne vem, bilo je vroče in še spal nisem najboljše.

Pa mi je včeraj precej nenačrtno uspel prvi izmed 4 Rokavov. Do Mojstrane, nato sem zaman čakal bus v Vrata, ker ne vem, na kateri postaji ustavi ob glavni cesti itd. Mnenja domačinov so deljena in tako grem kar peš v Vrata. V dobri 1 h 15' sem pri Aljaževem domu, nato pa vroč vzpon do bivaka 4, nato še razmišljam, ali bi se držal prvotnega plana po vrhovih okoli Dolkove špice, pa me na Kuclju zvabi Škrlatica. Čez nekaj skob se počasi vzpenjam proti rami in me zamika vsaj poskus spusta v Kotel, ker je še čas. Ker pa sem že v Kotlu pa seveda probam na Spodnji Rokav. Vstop sem zadel, nato pa sem šel do okna in delovalo je vse neprehodno. Poskušam marsikaj, dokler ne ugotovim, da bo treba na prečnico vidno čez žleb. Spustim se nazaj na greben in čez žleb, kjer je en prehod res smotan, nato mislim, da je tehničnih težav konec, pa se pod vrhom težavnost precej poveča, vmes je ena ozka polička okoli skale, nato pa vrv za spust v grapo. Na vrh prispem precej pozno, zato se samo vpišem v knjigo, ki je žal plesnava, a popisanih je zgolj par strani in poslikam in se vrnem brez večjih orientacijskih zank čez Kotel na ramo in bivakirat na Škrlatico. Noč je bila vetrovna in kar hladna. Zjutraj grem na Dolkovo špico. Na Rogljico mi žal ne uspe, splezal sem do roba, nato pa nikar nisem uspel najti prehoda v desno. Morda kdo ve, kako so težji Rakova špica, Rogljica in Dovški Gamsovec v primeru s Spodnjim Rokavom? Nato je začelo močno pripekati sonce, zato misel o sestopu čez Kriško steno ali kakšnemu vzponu na vrh opustim in grem po zahodni poti do bivaka 4. Vmes zgubim markacije ter plezam čez kup skokov, da dosežem melišče in nato v senci bivaka malo posedim, zmanjkuje mi vode, zato hitro sestopim v Vrata, kjer je hladna pijača še kako prijala. Tokrat tudi bus pelje v Mojstrano in tudi do doma ni bilo večjih težav.