Italija (znova) uvaja plačljivo gorsko reševanje za neodgovorne
V Italiji je z letom 2026 začela veljati nova zakonodaja, ki uvaja plačilo za gorsko reševanje v primerih hude malomarnosti, namernega tveganja ali neutemeljenih klicev na pomoč. Ukrep, ki ga je več regij že delno uvajalo, zdaj dobiva državno raven in odpira pomembna vprašanja o odgovornosti, dostopu do pomoči in kulturi varnosti v gorah.
Vir: Soccorso in montagna a pagamento – Giancarlo Falconi iduepunti.it, 23. januar 2026
Kaj določa zakon?
Plačilo za reševanje bo zahtevano le v primerih, ko je dogodek posledica gole ali hude malomarnosti (npr. zavestno ignoriranje opozoril, vstop v zaprta območja, namerno tveganje).
Prav tako bo plačilo zahtevano za neutemeljene ali lažne klice, ki aktivirajo reševalne službe brez dejanske potrebe.
Zakon ne posega v pravico do nujne medicinske pomoči — če je oseba poškodovana ali ogrožena, stroški ostanejo kritje javnega sistema.
Koliko bo stalo?
Helikopterski reševanje: do 25 € na minuto, z zgornjo mejo največ 1.500 € (oz. 1.950 € v primeru zelo neodgovornega ravnanja).
Reševanje s terenskimi ekipami: 75 € na uro po prvi uri, do največ 1.000 €.
Popusti za domačine: v regiji Abruzzo je predviden 20 % popust za prebivalce.
Nacionalni trend intervencij (CNSAS)
Podatki Nacionalnega alpskega in speleološkega reševalnega korpusa (CNSAS) kažejo na splošni trend misij v Italiji v zadnjih letih:
Leto Število intervencij Rešeni ljudje
2022 10.367 10.125 ljudi
2023 12.349 12.365 ljudi
2024 12.063 11.789 ljudi
Kritike in pomisleki
Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je ločnica med napako in malomarnostjo tanka. Tudi izkušeni gorniki lahko naredijo napako, zato obstaja bojazen, da bi zakon odvrnil ljudi od klica na pomoč iz strahu pred stroški.
Michele Comi, gorski vodnik, opozarja: »Tudi najbolj izkušeni lahko naredimo neumnost. Navdušenje nad ‘kaznovanjem’ prihaja prav od tistih, ki bi morali vedeti, da nihče ni imun.«
Ali zakon deluje (bo deloval)?
Podatki iz regij, kjer so podobni ukrepi že v veljavi (Trentino, Veneto, Valle d’Aosta), kažejo mešane učinke: v nekaterih primerih je število neutemeljenih klicev upadlo, ni pa dokazov, da bi se skupno število reševanj sistematično zmanjšalo, večina reševalnih akcij je še vedno posledica nepredvidljivih okoliščin, ne malomarnosti.
Kaj bi lahko prenesli v slovenske gore?
Če bi se slovenski sistem želel zgledovati po italijanskem, bi bilo smiselno razmisliti o: delni udeležbi pri stroških v primerih očitne neodgovornosti (npr. vstop v zaprta območja, ignoriranje opozoril),
jasnih kriterijih, ki ločujejo napako od malomarnosti, popustih za domačine, ki redno uporabljajo gorski svet, močni preventivni kampanji, ki bi izobraževala in ne zgolj kaznovala, vključitvi zainteresirane javnosti, organizacij: PZS, GRS in URSZR v oblikovanje pravil, da se ohrani zaupanje in strokovnost.
A ključno vprašanje ostaja: ali si slovenski sistem to sploh želi?
Trenutni model omogoča (lagodno) rast in stabilno financiranje reševalnih služb, brez potrebe po konfliktnih presojah o odgovornosti. Vpeljava plačljivosti bi zahtevala večjo pravno in operativno jasnost, kar pa ni nujno v interesu vseh deležnikov. Kmečka zdrava pamet je dokončno in za vselej izginila z uvedbo subvencij. Kaj pa gorsko-reševalna?
Vir:
https://gore-ljudje.net/novosti/zakon-o-zdravi-pameti-v-gorah/