Med pripravami na to dejanje sem iskal mladeniča, ki bi mi pomagal nositi štrik, pa se mi je javil kolega brez kondicije, tako, da sem štrik nosil sam, prav veliko pa ni manjkalo, da bi moral tudi njega.
Štartava malo po šesti s spodnjega parkirišča, saj je bilo zgoraj že vse zabito. Da nama že na začetku ni šlo prav dobro, je pokazala ura pri bivaku - 8.15h. V tem času sem ponavadi že pod meliščem Škrlatice. Nič ne de, dan je dolg, konec koncev lahko obiščeva samo eno goro, namesto planirani dve. Na Škrlaticini rami vsi zavijajo levo, midva pa čez, v Kotel. Na skalo dam sušit popolnoma vse cunje, tavelko flašo pijače zakopljem v sneg. Ker v strmem melišču ni več snega, jaz pa s štrikom in brez palic crknjen dosežem odrešilne skale, ki pripeljejo na vrh rokavskega ozebnika. Tu me je zopet pokopal moj slab spomin. Po dveh (znanih) raztežajih me višje zavedejo štanti z gurtami. Kmalu zabredem v dobro štirico, ki me je, hvala bogu, hitro zavrnila. Ker ima kolega (že tretjjič) fantastične veze hitro izvem (in se tudi sam domislim,) da je treba tam zaviti desno in se držat možicev). Ja, alpinisti so si zamislili direktno smer, ki bi mene lahko pokopala. Naprej je šlo kot po maslu, vrv sva vseeno nesla na vrh, za spust sva jo nekajkrat uporabila. Vremenarji so dobro zadeli glede meglic, ki pa so bile pri povratku kar dobrodošle. Seveda sva šla tudi na Srednji Rokav, na sedelce sva se vrnila v slabe tričetrt ure.
Spust v Kotel, vzpon na ramo, pa zopet sestop, kar dolga do bivaka in še daljša do avta. Pri bivaku se razideva, jaz preklopim na 'trail', točno ob osmih pred Šlajmerjem odložim ruzak, vzamem baterijo, palice in telefon, pa pospešeno nazaj v breg...